Samomorilci bi najbolj potrebovali objem Boga

Imam nekaj vprašanj za vas, vesela bom, če boste nanje odgovorili. Najprej me zanima, kaj je v resnici s knjigo Zadela me je strela, kolumbijske zobozdravnice, ki opisuje svoja doživetja v onstranstvu. Slišala in prebrala sem že nekaj mnenj in sem vse bolj zbegana. Sploh ne vem več, kaj je res in kaj ne, komu verjeti in komu ne. Namreč tudi s strani nekaterih duhovnikov sem slišala, da opisi v knjigi niso v skladu z evangelijem. Nekdo je celo rekel, da so to njene blodnje. Vemo pa, da je omenjena gospa pričevala že tudi v Sloveniji. Mogoče bi gospod Turnšek, ki je dober teolog, znal pojasniti kako je s tem? Se zapisom v knjigi lahko verjame? Zlasti pri opisu posledic za samomorilce, da so vsi ljudje po smrti deležni objema Boga Očeta, samo samomorilci ne, ki bi, po mojem mnenju, najbolj potrebovali objem Boga Očeta, sem tudi sama skeptična glede verodostojnosti omenjene knjige.

Zanima me tudi, kdo je/so priprošnjiki pri težavah s socialno fobijo, komu se lahko priporočajo ljudje, ki čutijo pretiran strah in tremo pred drugimi ljudmi? Prav tako me zanima, kdo je/so priprošnjiki tistih, ki iščejo svojega bodočega življenjskega sopotnika, dobrega moža oz. ženo?

Valentina

Zanimiva vprašanja ste zastavili, na katera bo kar težko izčrpno odgovoriti. Knjigo Zadela me je strela sem prebral pred leti, ko se je prvič pojavila v slovenskem prevodu, tako da danes nimam več jasno v zavesti vseh podrobnosti, a dovolj za bolj načelne odgovore. Najprej naj poudarim, da avtorica pričuje s svojim doživetjem z vednostjo in odobrenjem svojega škofa in želi biti in ostati zavestna katoličanka. Njena doživetja pa so kljub vsemu njeno osebno 'razodetje' in ne javno razodetje, ki bi ga Cerkev potrdila in ga predložila v verovanje vsem. Če pa komu pomaga na poti vere in ga vodi k poglobljenemu in bolj zavestnemu ter resnemu krščanskemu življenju, si lahko z njim pomaga. Podobnih 'privatnih' razodetij je sorazmerno veliko. Če vas torej zapisano bega v negativnem smislu, potem knjigo mirno odložite in o njej ne razmišljajte več. Kar je od Boga, človeku pomaga k pozitivnemu.

Sedaj pa k zapisom v knjigi, ki so takšni, da nekatere motijo, druge pa privlačijo ali potrjujejo v še bolj živi veri. Njena 'videnja' in opisi trpljenja, sodbe, pekla ali drugih 'duhovnih' dogajanj so vsekakor subjektivni in nenavadni. A to jim še ne jemlje verodostojnosti, da jih je namreč dejansko tako doživljala. To pa ne pomeni, da so resničnosti kot sodba ali pekel ali vice ali nebesa res takšna, kot jih opisuje. Končno so duhovne resničnosti bolj stanja kot 'prostor' in 'čas' (čeprav seveda na neki način tudi so, ker človek ne more živeti izven teh kategorij), a da o njih govorimo, potrebujemo podobe. Te podobe so 'jezik', ki ga tudi Bog uporablja, da človeku kaj sporoči, in je odvisen od človeka, kulture, situacije. Kajti Bog uporabi takšen 'jezik', da ga lahko tisti razume. Drugače si ne moremo predstavljati, da so tudi nekateri svetniki v videnju 'videli' nebesa ali pekel. In oboje so 'videli' tako, kot so si te resničnosti predstavljali. Verjetno je povsem legitimno misliti, da je 'peklenski ogenj' le prispodoba in da ne gre za materialni ogenj; prav tako peklenski 'žvepleni smrad' in še kaj podobnega. Nenazadnje je hudi duh sam duh in nima telesa, a so ga nekateri v videnjih videli kot bitje s kopiti in rogovi; a prav tako tudi angele. Tudi predstave o nebesih so bile v različnih dobah različne, zato so tudi opisi 'videnj' nebes precej odvisni od dobe, v kateri je videc živel, in od predstave, ki si jo je o njih pridobil skozi vzgojo in preko umetniških upodobitev. Zanimivo je tudi to, da si Marija v različnih prikazovanjih, tudi od Cerkve priznanih, po opisih vidcev ni tako podobna, da bi lahko govorili o 'isti' ženi. Tudi to potrjuje mnenje, da si poveličano telo lahko privzame različne podobe, pač v skladu z vidcem, ki jo mora zagledati takšno, da jo lahko prepozna kot sveto Marijo.

Iz tega daljšega uvoda lahko torej sklenemo, da se pri privatnih in drugih razodetjih ne smemo zaustavljati ob podobah, saj so le-te pravzaprav 'literarna' oblika izražanja, ampak predvsem pri oznanilu in pomenu, ki ga je videc sprejel. Le ta pa v knjigi, o kateri teče beseda, ni vprašljiv, saj spodbuja k bolj krščanskemu življenju na vseh področjih: od družinskega do poslovnega in javnega življenja; od etičnih vprašanj na področju spolnosti, odnosa do vsakega življenja od spočetja do naravne smrti in še kaj je poudarjeno v knjigi. V ta okvir sodi tudi sporočilo o samomorilcih: napisano konkretno ne more veljati za nobenega posameznika, saj nihče ne ve, kaj in kako so potekali njegovi zadnji trenutki – niti za Juda Iškarjota tega ne vemo. Cerkev je že mnoge razglasila za svetnike, za nikogar pa še ni izrekla prepričanja, da je v peklu. Opisano bolj kot kaj drugega sporoča splošno načelo, da, če bi kdo zavestno in svobodno segel po lastnem življenju in tudi v prehodu v večnost vztrajal pri tej odločitvi, bi s tem Bogu onemogočil, da ga reši pred večno posledico njegovega ravnanja. Vendar danes, ko bolj poznamo psiho človeka, težko pristanemo na misel, da bi si kdo sam vzel življenje pri povsem jasnem in svobodnem stanju zavesti.

Ob tem lažje sprejmemo, da opisi res niso vedno podobni kot v evangelijih, a tudi pridigarji uporabljamo prispodobe in opise situacij, ki jih ne najdemo v evangelijih, ampak v našem sedanjem načinu življenja, in to storimo prav zato, da bi evangeljsko vsebino lažje približali sedanjemu kristjanu ali drugemu poslušalcu. V tem smislu pa mi je že marsikdo, ki je prebral knjigo ali poslušal v živo pričevanje avtorice, priznal, da sedaj bolj razume, kaj Cerkev uči na določenem področju, in zakaj tako uči.

Še enkrat pa ponavljam, da so pa tudi ljudje, ki jih takšen 'jezik' moti in jim ne pomaga h globljemu razumevanju vere. Ti naj mirne duše knjigo odložijo in si poiščejo sebi bolj razumljiv 'jezik' o razodetih duhovnih resničnostih.

Glede priprošnjikov v različnih zadevah pa res nisem kakšen 'specialist'. Ne poznam svetnika, ki bi bil posebej priprošnjik "pri težavah s socialno fobijo". Nedvomno pa bi se človek s takšno težavo lahko zatekal k mučencem, saj so ti na poseben način premagali vsak strah, še posebej strah pred javnostjo in pred pomembnimi in mogočnimi ljudmi, ki so meli celo oblast, da so jih usmrtili. Tudi angelu varuhu in drugim nadangelom se je pomenljivo priporočiti. Vedno in za vse pa se vsak lahko obrača na svojega godovnega zavetnik, saj je le-ta še posebej zanj 'odgovoren'; podobno tudi župnijski ali škofijski zavetnik. Da o Mariji kot naši in Božji Materi niti ne govorim. Gotovo pa ima vsak kristjan kakšnega svetnika, ki mu je posebej drag in ljub – tudi ta je primeren priprošnjik zanj v vsaki situaciji.

Iz vašega zadnjega vprašanja že veje odgovor, da je verjetno več priprošnjikov pri iskanju primernega zakonskega druga. Tudi tu ne bom izčrpen, ker so nekateri tudi bolj lokalno znani. Gotovo pa so med splošno znanimi za 'te zadeve' sv. Ana, sv. Anton Padovanski, sv. Valentin in še kdo bi se našel, če bi pozorno pregledali Življenje svetnikov.

Marjan Turnšek