Raziskave na mrtvem telesu, upepelitev in raztros pepela

Zanima me, kakšno je stališče katoliške Cerkve glede odločitve kristjana, da po smrti svoje telo daruje v raziskovalne namene (Inštitut za anatomijo v Ljubljani) ali svoje organe podari drugim. Drugo vprašanje pa je, ali lahko duhovnik opravi mašo zadušnico za tistega mrliča, ki se je za življenja odločil, da bo po smrti njegovo telo upepeljeno in pepel raztrosen na Žalah ali kje drugod in tako ne bo imel svojega groba. Ali Cerkev to dovoljuje, odobrava ali pa sploh ne?

Sploh me zanima, kako Cerkev gleda na upepelitev pokojnega. Nekje sem zasledila, da je bolj krščansko pokopati pokojnega v krsti.

Hvaležna vam bom za odgovore na vprašanja, ki begajo mene in še marsikoga drugega.

Marija

 

Nova odkritja in nove navade zahtevajo tudi nove odgovore, kar velja tudi za vaša vprašanja, ki si jih pred sto leti katoliški kristjani na tak način še niso postavljali. Vaša vprašanja vključujejo pogled Cerkve na darovanje telesa za raziskave po smrti, upepelitev (incineracijo) ali sežig (kremacijo) pokojnikovega trupla v posebni napravi (krematoriju) ter pogreb z žaro ali raztros pepela. Znano vam je, da se vse to tudi pri nas dela.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Najbrž veste, da obstaja medicinska etika, ki presoja, kaj je etično in kaj ne v odnosu zdravnika do bolnika, tako glede presaditve organov, kar lahko vključuje tudi številne raziskave na telesih mrtvih. Odgovor na ta vprašanja je odvisen od verskega, filozofskega in družbenega pojmovanja človeka, od znanosti o človeku (antropologije). Cerkev in kristjani ob filozofskem in religijskem pojmovanju človeka, ki je lahko zelo različno, poglobljeno in tudi kvalitetno, imamo krščansko pojmovanje človeka, ki korenini v razodetju in v nauku Cerkve. V luči razodetja in nauka Cerkve poznamo tudi bioetiko, ki proučuje moralne in družbene posledice, ki jih povzročajo eksperimenti v genetiki, reproduktivni biologiji in tudi z uporabo umetnih organov, presajanjem organov, kar je danes velik izziv.

Darovanje telesa za raziskave po smrti in presaditev organov

Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Znanost in tehnika po svojem notranjem smislu zahtevata brezpogojno spoštovanje temeljnih kriterijev nravnosti; biti morata v službi človeške osebe, njenih neodtujljivih pravic, njenega resničnega in celostnega blagra, v skladu z božjo zamislijo in božjo voljo« (KKC 2294). »Presajanje organov ni nravno sprejemljivo, če darovalec ali njegovi upravičenci niso dali razsvetljene privolitve. Presajanje organov se sklada z nravnim zakonom in more biti zaslužno, če so fizične in psihične nevarnosti tveganja, ki se jim izpostavi darovalec, sorazmerne iskani dobrini pri prejemniku« (KKC 2296).

Najpogostejša in najbolj uspešna doslej je presaditev ledvice. Zelo obetajoča je obnovitev vida s prenosom roženice. Presaditve srca, jeter, pljuč in pankreasa sodijo na področje kliničnih možnosti. Znano je, da je tudi nekdanji beograjski nadškof Franc Perko, ko je bil še profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, podaril ledvico svojemu bratu in mu tako podaljšal življenje.

Inštitut za anatomijo, ki ga omenjate, in drugi podobni inštituti so gotovo nujno potrebni, če želi medicina napredovati. Na tem in drugih medicinskih področjih je moderna medicinska znanost dosegla izjemne rezultate. Prenos (transplantacija) organov postavlja seveda vrsto etičnih vprašanj glede medčloveških odnosov, glede osebne in družbene odgovornosti in glede predvidljivih duševnih posledic. V zadnjem času se je veliko razpravljalo o vprašanju določitve trenutka smrti v zvezi z odvzemom organov od pravkar umrlega. Kajti ravnati je treba hitro, da organ ne propade. Samo po sebi ni etični problem, če se po ugotovljeni smrti uporaben organ, ki je predviden za presaditev, ohranja z umetno prekrvitvijo, seveda po določenimi pogoji. Toda še naprej ostajajo psihološki problemi.

Če je živemu človeku dovoljeno dati npr. ledvico, potem je toliko bolj dovoljeno uporabiti, seveda s predhodnim dovoljenjem umrlega, tudi njegovo mrtvo telo za medicinske raziskave. Seveda pa je "s telesi umrlih treba ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje" (KKC 2300). »Obdukcija trupel more biti nravno dopustna zaradi zakonite preiskave ali znanstvenega raziskovanja. Prostovoljno darovanje organov po smrti je zakonito in more biti zaslužno« (KKC 2301). Ob upoštevanju tega je pomembno, da računamo s tem, da se lahko tudi tukaj pojavijo psihološki problemi pri sorodnikih. Srečal sem se s primerom, ko je vdova moža, ki je za življenja dovolil uporabo svojega mrtvega telesa v znanstvene namene, zelo trpela, ker se od moževega mrtvega telesa ni obredno in molitveno poslovila. Zelo pomembna je poslovitev od pokojnikovega darovanega telesa za raziskave po smrti in tudi od telesa tistih, ki so pozneje upepeljeni in je pepel položen v grob ali drug primeren prostor v žari ali pa je raztrosen. Zato se ponekod poslavljajo tudi obredno in molitveno od pokojnika pred upepelitvijo, kar je pri nas še premalo navzoče.

Upepelitev mrtvega telesa in raztros pepela

pismo 03 2015bGlede upepelitve (incineracija) ali sežiga (kremacije) moramo povedati, da je bila ponekod v navadi od prazgodovine do danes. V bronasti dobi jo je poznala večina indoevropskih ljudstev. Pri starih Grkih in Rimljanih se je upepelitev opravljala vzporedno s pokopom in pogrebom (z inhumacijo). Upepelitev je redna oblika pogreba v hinduizmu. Danes je upepelitev vse pogostejša v zahodnoevropskih kulturnih krogih in takšen pogreb opravljajo tudi kristjani, predvsem protestanti in katoličani, pravoslavni ji bolj nasprotujejo, v islamu pa je strogo prepovedana.

V zgodovini se je poslavljanje od telesa in upepelitve različno uveljavljalo. Ponekod (v Egiptu, Mehiki in Peruju) so tudi preparirali človeška trupla (mumificirali), da bi preprečili njegovo razpadanje. V Egiptu so iz telesa najprej odstranili možgane in drobovje, telo balzamirali, ovili v povoj, na obraz pa nadeli masko. Mumificirano telo so položili v sarkofag, tega pa v grobnico. Ta postopek je najti v vseh religijah, ki poudarjajo globoko povezanost telesa in duše za posmrtno življenje. Prav ta način in drugi načini pokopa so pomagali, da je marsikaj ohranjeno, kar je tudi pomagalo pri razvoju različnih znanosti.

Izraelci so zelo cenili mrtva telesa svojih prednikov in njihove grobove. Pomislimo le na izraelskega očaka Jakoba, ki se je na povabilo sina Jožefa na stara leta izselil v Egipt in bil kljub temu pokopan v kanaanski deželi, kjer so bili že pokopani Abraham, njegova žena Sara, Izak in Rebeka ter drugi (prim. 1 Mz 49,50). Ob tem lahko pomislimo tudi na Jezusovo smrt in pokop. Prvi kristjani so izjemno cenili mrtva telesa svojih prednikov, saj so se v času preganjanja zbirali na grobovih mučencev, v katakombah in tam obhajali evharistijo. V vzhodni Cerkvi so svetniški ostanki (relikvije) svetnikov še posebej spoštovani in češčeni. Zato Turki niso mogli huje žaliti srbskega narodnega ponosa in verskega pravoslavnega čuta kakor s tem, da so leta 1594 grob prvega srbskega nadškofa sv. Sava († 1237), največjega srbskega svetnika, v samostanu Mileševa razdrli, njegove svetniške ostanke pa nato sežgali na Vračaru v Beogradu, kjer zdaj stoji sicer še nedokončana veličastna cerkev sv. Save.

Odnos katoliške Cerkve se je glede upepelitve spreminjal, saj je Zakonik cerkvenega prava pred sto leti, iz leta 1917, prepovedal cerkveni pogreb tistemu, ki bi naročil, naj se njegovo telo sežge (kan. 1240, par. 5). Jezusov vzorec položitve njegovega telesa v grob in vstajenje od mrtvih je postal edini vzorec za katoliškega kristjana in je zato katoliškim kristjanom upepelitev bila poznana samo kot praksa drugih kultur in njim ni bila dovoljena. Po 2. vatikanskem koncilu se je odnos do upepelitve postopno spreminjal, saj tudi Stara zaveza večkrat poudarja, da smo ljudje iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1 Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30 itd.). Katekizem katoliške Cerkve iz leta 1992, je glede upepelitve kratek: »Cerkev dopušča upepeljevanje, če le-to ne razodeva postavljanja vere v vstajenje telesa pod vprašaj« (KKC 2301) in se sklicuje na sedanji Zakonik cerkvenega prava, iz leta 1983, ki pravi: »Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku« (Kan 1176, par. 3).

Katoliška Cerkev danes ne prepoveduje več upepelitev mrtvega telesa, razen če bi ta bila izbrana zaradi razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku, tj. če bi pokojnik zavračal posmrtno življenje in verjel v izničenje človeške osebe (duše) in se zato dal upepeliti. Isto velja za pepel, ki je v žari položen v grob, kakor za raztros pepela. Za kristjana je pomembno, da tako v primeru odločitve za pokop mrtvega telesa v krsti kot v primeru upepelitve in položitve žare v grob ali z raztrosom pepela izraža vero v vstajenje od mrtvih in večno življenje. Kljub temu kristjani dajemo prednost pokopu mrtvega telesa, saj je taka judovska in krščanska tradicija. Pokop telesa pomeni tudi bolj postopno poslavljanje od tistega telesa, s katerim smo se v življenju srečevali, se gledali, se ga z dotikali, se imeli radi, si medsebojno pomagali, in nam je to telo bilo zelo dragoceno in nam marsikaj pomenilo, sočasno pa se jasneje in z močnejšo simboliko izraža tudi spoštovanje telesa, ki je pri krstu postalo tempelj Svetega Duha in bo ob koncu časov poklicano k vstajenju od mrtvih in večnemu življenju, čeprav slednje velja tudi za upepeljena telesa.

Vinko Škafar

Zajemi vsak dan

Zelo moder je, kdor ni vihrav v ravnanju, a tudi ne vztraja trmasto pri svojem. Ni ravno znamenje modrosti, če vsakemu verjameš na besedo in takoj razneseš, kar slišiš ali verjameš.

(Tomaž Kempčan)
Sobota, 30. Maj 2020
Na vrh