Je za čudež potrebna vera?

Na duhovnih vajah, kjer smo se spraševali o delovanju hudiča v naših življenjih, smo imeli milost prisluhniti tudi pričevanju eksorcista. Povedal je, da k njemu pridejo različni ljudje, ki so izgubljeni v svojem življenju in pogosto iščejo odgovore tudi pri raznih zdravilcih, šamanih in gurujih, pa ozdravljenja ne dosežejo, pogosto so le še bolj obupani in se znajdejo še globlje v svoji stiski. Povedal nam je, da ljudje ki pridejo k njemu, ne potrebujejo vere, da bi jim lahko pomagal. Šele kasneje, ko sem razmišljala o njegovih besedah, sem se začela spraševat, kako to. Ali ni Jezus ozdravljal ljudi, ki so imeli veliko vero vanj. Kdor je veroval, je lahko bil ozdravljen. To izpričujejo številni odlomki iz Svetega pisma. Zanima me torej, ali je za ozdravljenje po Jezusu potrebna močna vera in zaupanje, ali ne? Lahko pride k eksorcistu kdorkoli, četudi ne veruje, in ta mu bo lahko pomagal?

Drugo, kratko vprašanje, ki me že dalj časa muči, pa je:

Kaj natančno pomenijo besede, ki jih pri maši izrečemo pred obhajilom Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Katera beseda je, ki jo Gospod izreče? In ali pomeni, da nismo vredni to, da ostajamo ponižni, ali da smo grešni?

Hvala za odgovore in za čudovito revijo, ki jo ustvarjate in dvigujete naša življenja više, k Bogu. Zares sem vesela, da jo lahko prebiram!

Katarina

Vaše vprašanje glede potrebnosti vere pri izganjanju hudega duha je vsekakor zanimivo, zahteva pa morda malo širšo razlago ozadja. Omenjate, da Jezus ni mogel storiti čudežev tam, kjer ni našel vere. V Jezusovem delovanju srečamo vsaj tri vrste čudežev: pojavi v zvezi z naravo (umiritev viharja, hoja po vodi), ozdravljenja in izganjanje hudih duhov. Ko gre za ozdravljenja v ožjem pomenu besede, je vaša ugotovitev resnična. Čeprav tudi pri obuditvi dečka iz Nima nimamo jasnega sporočila o tem, ampak le, da se je Jezusu žalostna mati zasmilila. Med tem ko je pri pomiritvi viharja celo grajal nevero ali malo vero učencev. Saj imajo Jezusovi čudeži ali znamenja, kot jih Sveto pismo pogosto imenuje, predvsem namen spodbuditi in poglobiti vero. Pri evangeljskih primerih izganjanja hudih duhov pa o veri obsedenih ni veliko govora. Bolj o veri tistih, ki so obsedenega pripeljali k Jezusu. Toliko o svetopisemskem ozadju.

Iz prakse Cerkve na področju izganjanja hudega duha pa lahko sklepamo, da obstajajo tudi primeri, ko obsedeni niso resnično verni, a so osvobojeni. Vendar so praktično vedno verni tisti, ki obsedenega pripeljejo k eksorcistu in seveda eksorcist sam. Prvi učinek izganjanja hudega duha je lahko tudi na osnovi vere prisotnih in Cerkve kot celote, saj eksorcist izvaja eksorcizem v imenu škofa, ki je predstavnik Cerkve. Vendar pa je iz tradicije tudi jasno, da, če pride do osvoboditve, mora osvobojeni pričeti sodelovati tudi tako, da poglablja vero in pričenja praktično živeti po veri. Sicer se lahko zgodi, da se obsedenost ponovi in je stanje »sedemkrat« slabše od prejšnjega, kot poroča o podobnih primerih evangelij. To je verjetno tudi zato, ker ima hudi duh lahko nekoga tako v oblasti, da mu onemogoča vero, ki je takšen človek največkrat že prej ni imel, vsaj ne žive. Z obsedenostjo pa se stanje vere še poslabša, saj je jasno, da hudi duh, čeprav sam veruje v Kristusa, stori vse, da bi človeku vero omajal ali onemogočil.

Iz tega sledi, da je tudi najboljša preventiva pred delovanjem zla in hudega duha v življenju človeka prav globoka in praktično živeta vera. Kar pomeni predvsem redno, vsakdanjo molitev, redno obhajanje zakramentov sprave in evharistije ter seveda tudi drugih, velik pomen pa imajo tudi redna dobra dela.

Zdaj pa še nekaj glede pomena besed: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Najprej moramo ugotoviti, da so te besede pred obhajilom vzete iz evangelija: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). To je beseda stotnika, ki je prosil za zdravje svojega služabnika. Stotnik je bil vojak, ki je sodeloval z Rimljani, okupatorji, zato se je zavedal, da je v očeh sonarodnjakov Judov, nevreden, nečist in celo zaničevan. Pravoverni Judje si niso drznili stopiti v hišo takšnega človeka, saj bi s tem tudi sami postali nečisti. Zato je s temi besedami izrazil svojo pristno ponižnost, v kateri je priznal tudi svojo nevrednost, da bi Jezus prestopil prag njegovega doma. In Jezus v nadaljevanju prav v tem njegovem izrazu prepozna vero, kakršne ni našel pri nikomer v Izraelu. Stotnik je s tem izrazil prepričanje v moč Jezusove besede, ki lahko ozdravlja tudi na daljavo, saj je Jezus sam Božja Beseda.

Ko sami ponovimo to besedo pred obhajilom, želimo s tem še v zadnjem trenutku pred združitvijo z Gospodom v obhajilu obuditi svojo vero vanj, priznati, da nismo vredni, da Gospod stopi v našo notranjost, ker smo grešniki, in da se zavedamo, da bo, če se bo to kljub vsemu zgodilo, to čisti in zastonjski Božji dar. Nikakor pa naša zasluga.

Marjan Turnšek