Češčenje Marije ali češčenje boginje matere

Imam nekaj vprašanj v zvezi z Marijo. Zanima me, če ima češčenje, ki ga izkazujemo Mariji, kaj zveze z raznimi kulti boginji materi, ki je značilno za sredozemske kulture in je bilo razširjeno v prvih treh stoletjih. Antropologi namreč trdijo prav to, da naj bi se češčenje Marije razvilo iz poganskih kultov boginji materi.

Zakaj kljub ekumenskemu dialogu, še naprej dajemo Mariji najvišji naslov Presveta. Ali ne pripada ta absolutni superlativ samo Bogu. Na kaj mislimo, ko pravimo, da je Marija nevesta Svetega Duha? Ali je to pojem, ki zadeva njeno češčenje in je zato poimenovanje poetično ali je to teološki pojem? Ali je res, da Jezus ni bil Marijin edini sin, ampak je imel še brate in sestre, kar je zapisano tudi v evangeliju (Mr 6,2–3)?

Albert

Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar 'zimzelenih' vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška 'boginja'. Če primerjamo katoliško pojmovanje 'nebeščanov' z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz 'Presveta' se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo 'Presveta' sredi Cerkve, ki je 'tempelj', ker je kot novozavezna 'Skrinja zaveze' nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.

V vprašanje je zajeta takoimenovana mitična interpretacija Marije kot Božje Matere. V vrstah antropologov so nekateri, ki vidijo v marijanskem pojavu nadaljevanje poganskega mita o 'Veliki Materi'. Pridružujejo se jim tudi nekateri protestantski avtorji, a vedno manj. Sklicujejo se na to, da Marija privzema naslove (kraljica, devica, božja mati – Izida, Minerva, Demetra), podobe (doječa mati, črna žena) in kulte (molitev k Izidi) antičnih mediteranskih boginj. Tako ti 'strokovnjaki' odkrivajo neko nadaljevanje med poganskim kultom raznim boginjam in marijanskim kultom. To privede nekatere, tudi teologe, do sklepa, da je marijanski kult primer sinkretizma med krščanstvom in antičnimi religijami in ne evangeljsko dejstvo (primer te smeri sta lahko A. Harnack, J. Moltmann).

A v takšnih trditvah je znanstvenost večkrat samo navidezna. Iz podobnosti še ni mogoče sklepati naravnost na posnemanje ali kontinuiteto. Z zgodovinskega vidika ni mogoče zagovarjati kontinuitete teh poganskih pojmovanj, ker se je krščanstvo vedno jasno distanciralo od poganskih kultov. Naslovi za Marijo, četudi večkrat podobni tistim za boginje, imajo vendar v krščanstvu povsem drugačno vsebino. O tem jasno pričajo že cerkveni očetje: Klemen Aleksandrijski, Origen, Izidor iz Peluzije, Atanazij. Končno je bistvena razlika v tem, da Marija ni nikakršna boginja, ampak ustvarjeno bitje. Znana in zelo zgovorna je takojšnja reakcija Epifana na poizkus marcionistov (4. stol.), da bi iz Marije naredili boginjo. Seveda bi lahko našteli še veliko drugih primerov.

Po drugi strani pa ta podobnost lahko govori tudi v smer potrditve svetopisemskega in krščanskega razodetja o Mariji in njeni vlogi. Saj tozadevna mitologija kaže na to, da je človek od vsega začetka nosil v sebi to, kar je zapisano v prvi napovedi odrešenja v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, da bo Odrešenik prišel po Ženi. Seveda pred uresničenjem tega po Mariji in Kristusu, nihče ni mogel v polnosti razumeti te praktično prve prerokbe. To 'kolektivno podzavestno sporočilo' v padlem človeštvu razumemo kot predhodne stopnje razodetja o odrešenju v Jezusu Kristusu, ki se je učlovečil po Mariji.

Poimenovanje "nevesta Svetega Duha" ni svetopisemsko, ampak je nastalo kasneje v tradiciji krščanstva. Ima pa razlog obstajanja v verovanju, da je Marija spočela po posebnem posredovanju Boga. Po obsenčenju Svetega Duha, kakor pravi Sveto pismo. Torej brez sodelovanja človeškega očeta. Čeprav je Jožef bil njegov krušni oče. Jezus je torej potreboval celotno družino za svojo rast in vzgojo. Pri Mariji gre torej za neko nerazložljivo dogajanje, ki ga sprejemamo v veri. Mi verujemo, da se je tako zgodilo. Ne vemo, kako se je to zgodilo, na kakšen način. Vendar dopuščamo, da ima Bog, ki je človeka ustvaril, tudi možnost posegati na tak način v človekovo življenje in da to ni nič proti dostojanstvu človeka. Lahko bi rekli, da gre za čudež. Za enkratni čudežni dogodek, ki se ne bo nikoli več ponovil. Odrešenje se je zgodilo in ni več za pričakovati podobnega Božjega posega. Da se je vse to zgodilo, je morala imeti Marija, ki je bila za to dogajanje izbrana, prav poseben odnos do Boga, ki pa je po analogiji (torej ne dobesedno, ampak v prenesenem pomenu) močno podoben 'zaročniškemu odnosu' med fantom in dekletom ali 'ženitnemu odnosu' med ženinim in nevesto; čeprav se hkrati še v večji meri razlikuje od njega. Vsekakor pa ta 'posebni odnos' vključuje nepreklicno in popolno pripadnost Marije Bogu, v katerem je pripravljena izpolniti prav vsako željo Svetega Duha, tudi ko je ne razume in ne ve, kako se bo končala. Tako je 'nevesta Svetega Duha' bolj pojem v okviru krščanske duhovnosti kot teologije in je močno ukoreninjen v tradiciji krščanske duhovnosti.

Vprašanje, ali je Marija imela še druge otroke, se ob površinskem branju evangeljskih besedil res lahko postavi. Vendar po drugi strani nimamo nobenega 'praznega obdobja' v tradiciji, kjer ne bi bilo izpričano zgodovinsko dejstvo, da je Marija živela deviško življenje ves čas svojega bivanja na zemlji. Originalni odlomki, ki omenjajo, da so Jezusa obiskali njegova mati in bratje, pa kažejo na takratno in še tudi današnje razumevanje v sredinah klanskega načina družbenega življenja. V Marijinem času in med Judi pa je bilo takšno pojmovanje povsem normalno, saj je za družino veljala, po naše, zelo 'razširjena družina': torej vse bližnje in včasih tudi daljne sorodstvo, ki je najpogosteje živelo praktično skupaj. Zato so v takšnih sredinah vse otroke vsi imenovali kar 'naši otroci' in zato so bili bratje in sestre med seboj. Danes bi bolje razumeli, če bi rekli, da so z Marijo prišli k Jezusu tudi njegovi bratranci, sestriči in drugi sorodniki.

TURNŠEK, Marjan  (Pisma) Ognjišče. 2015, št. 5.