Tudi ljudje z istospolnim nagnjenjem poklicani k svetosti

Na začetku vam bom nekaj napisala o sebi in zatem bom povedala o temi, katera je pred kratkim razburkala državo. Sem Maja, stara 24 let, že 20. leto pojem v cerkvenem zboru in sem lezbijka. Da, tudi sama kot katolik nisem ušla temu. Gre za to, ko je družinska iniciativa začela s temo 'Za otroke gre!' Seveda, da gre za otroke. Gre za otroke, ki že živijo v istospolnih družinah. Mar ti otroci nimajo pravice do drugega starša, kljub temu da živijo skupaj? Kaj ne bi bilo bolje, da bi namesto referenduma poskrbeli za družine, ki ne vedo, kaj bi dali na mizo otrokom, zatem ko plačajo položnice? Ali ne bi bilo mnogim otrokom lažje, če bi živeli z istospolnima staršema, ki bi skrbela zanje, namesto tega pa živijo v razdrtih družinah, polnih nasilja. Bolj se vam gre za tistih 100 otrok, in tistega 1, ki bi bil posvojen na vsakih 5–6 let. Za mene osebno ima otrok pravico do staršev, ki mu omogočajo varnost, ljubezen, topel dom in hrano vsak dan na mizi. Mar ni važna samo otrokova sreča? Zakaj ne bi bil otrok srečen, če je lahko? Zakaj je pomemben spol staršev? Ne razumem tega. Pravite: 'Za otroke gre'! Ali slučajno veste, koliko otrok je v Cerkvi LGBTQ skupnosti? Kar nekaj. Mislite, da jim je vseeno, ko ne prav lepo govorite o njih? Menim, da bi morali vsi premisliti, preden začnemo govoriti o tej pereči temi in razširjati homofobijo, ker sem je v današnjih časih sem in slišala na pretek. Zamislimo se, kakšna čustva doživljajo mladostniki, ko iz družine in okolice poslušajo samo grozne komentarje glede 'pedrov', medtem pa sami gojijo čustva do njihovih najboljših prijateljev in jih je strah priznati. Mary Griffith je bila mati izjemnega fanta, ki je skočil pred tovornjak na avtocesti samo zato, ker ni hotela, da bi bil njen sin gej. Ko je dojela, da je bila delna krivda tudi njena, je postala zagovornica LGBTQ skupnosti in dejala: »Premisli, preden govoriš v prid homofobije, kajti otrok te posluša.« Resnično se strinjam: premislimo, preden naslednjič izrečemo kaj grdega: nikoli ne veš, kdaj otrok posluša. Že eno samo otroško življenje je preveč. Ne glede na razlog. Če mi bo sreča dana, bi z veseljem postala mati. In sama bi tudi vzgajala otroka v krščanskih vrednotah. Ljubezen do vseh, spoštovanje in vse, kar človeku lahko vera da. Samo najboljše. Z najlepšimi željami
Marija

Hvala za vaše pismo. V njem izpovedujete vero in dolgoletno pripadnost cerkvenemu pevskemu zboru. Upošteval bom vašo vernost in dejavno vključenost v bogočastje in vam odgovarjal kot kristjanki, ki zaradi sprejemanja Kristusa za Odrešenika nekatere stvari lahko dojame lažje kot nekristjani. O problemih, ki jih v pismu omenjate kot lastne, ste v zadnjih tednih veliko slišali in bi sicer lahko nekatere od trditev še dodatno obrazložil, toda brez bistvenih novih poudarkov. Odgovarjal bom bolj splošno in izhajal iz nauka Cerkve o homoseksualnosti, iz Kristusovega odnosa do neporočenosti in vas povabil k zavestni odločitvi za svetost, h kateri smo vsi poklicani.

Nauk Cerkve o homoseksualnosti

Youcat, Katoliški katekizem za mlade o istospolni usmerjenosti pravi: »Cerkev veruje, da homoseksualnost ne ustreza redu stvarstva. Vanj sta položena potreba po dopolnitvi in medsebojna privlačnost moža in žene, da moreta podariti življenje otrokom. Zato Cerkev ne more odobravati homoseksualnega ravnanja. Vsem ljudem ne glede na njihovo spolno usmerjenost, pa dolguje spoštovanje in ljubezen, ker Bog spoštuje in ljubi vse ljudi« (Youcat, 65).

»Za nekatere homoseksualno usmerjene ljudi je boleča izkušnja, da jih drugi spol erotično ne privlači in da morajo pogrešati telesno rodovitnost svoje zveze, kakor to ustreza človekovi naravi in Božjemu redu stvarjenja. Vendar pa nas Bog pogosto po nenavadnih poteh vodi k sebi: hiba, izguba ali ranjenost – če jih sprejmemo in jih znamo prenesti kot križ – lahko postanejo odskočna deska za skok v Božje naročje, v naročje tistega Boga, ki dela vse dobro in je v odrešenju še večji kot v stvarjenju« (Youcat, 65).

Vsi kristjani poklicani k svetosti

Cerkev je na 2. vatikanskem koncilu jasno zatrdila, da smo vsi kristjani, kar velja na neki način za vse ljudi, tudi nekristjane, poklicani k svetosti, saj je svetost oz. biti dober in ljubeč, smisel in cilj človekovega življenja. Kristjani smo na sebi lasten način s krstom posvečeni in v moči krstne milosti poklicani k svetosti. V koncilski konstituciji Luč narodov beremo: »Vsi verniki se bodo v svojih življenjskih razmerah, dolžnostih in okoliščinah in po vseh teh rečeh vsak dan bolj posvečali, če vse sprejemajo v veri iz roke nebeškega Očeta in če sodelujejo z Božjo voljo. Prav v tem časnem služenju bodo vsem ljudem razodevali ljubezen, s katero je Bog ljubil svet« (C 41). »Vsi verniki so torej povabljeni in dolžni težiti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti. Naj si torej vsi prizadevajo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da jih ne bi uporaba zemeljskih reči ovirala pri teženju po popolni ljubezni« (C 42). Tudi "homoseksualne osebe so prav tako (kot heteroseksualne) poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti" (Youcat 415).

Z božjo pomočjo moramo vsi kristjani, poročeni in samski, hetero in homoseksualni, krstno posvečenje, ki smo ga prejeli, v življenju ohranjati in izpopolnjevati. Ker se pa v marsičem pregrešimo, zato neprestano potrebujemo božje usmiljenje in moramo moliti vsak dan: »In odpusti nam naše dolge« (Mt 6,12).

Kristus se je solidariziral z neporočenimi

Kristus, ki je cenil ter spoštoval poročenost in je to izrecno pokazal s prvim čudežem v Kani Galilejski, se je na neki način, podobno kot z ubogimi, solidariziral s tistimi, ki se ne poročijo. Ko je govoril o neporočenosti je omenil nekaj vrst neporočenih: nekateri 'so po rojstvu' nesposobni za zakon, druge so ljudje 'naredili' za take, in tretji se ne poročijo, ker so se ali "zakonu odpovedali zaradi nebeškega kraljestva" (prim. Mt 19,12).

Kristus ni imel do nobenega človeka predsodka, saj je izhajal iz temeljnega naročila svojega Očeta, da je poklican in poslan k vsem ljudem, ne glede na kakršnokoli različnost in drugačnost, da bi jih odrešil. Sprejemal je in sprejema vsakega človeka, v njegovo odrešenjsko poslanstvo so vključeni vsi ljudje, tudi ljudje z istospolno usmerjenostjo.

Seveda je 'bolj oprijemljivo' in lažje odkrivati smisel življenja v potomcih, ki podaljšujejo starševsko življenje, kot če nimaš otrok. Izbira neporočenosti 'zaradi božjega kraljestva' ali posebnega poklica ali zaradi življenjskih okoliščin najbolj razumejo tisti, ki so se za to odločili ali so to sprejeli, četudi kot življenjski križ. Seveda pa osmišljena neporočenost zahteva navadno več napora, več samodiscipline in tudi posebno milost, ki jo seveda Bog velikodušno podarja.

Vsa človekova hrepenenja pa v življenju niso uresničena in tudi ne uresničljiva. Koliko stvari ostane za vedno v sanjskem svetu, tako na ravni 'imeti' kot na ravni 'veljati', toda na ravni 'biti' to ne velja. 'Biti' je tisti glavni dar, s katerim nas je Bog obdaril, in ta dar je podarjen vsakemu človeku ne glede na spolno nagnjenje. S tem, ko sem človek, kot pravi pesnik Edvard Kocbek v pesmi Molitev: »Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli.« Zgoraj navajam Youcat, kjer je trditev, da nas je Bog ustvaril in odrešil in da je "v odrešenju še večji kot v stvarjenju", kar velja za vse odrešene ne glede na spolno usmerjenost.

Bodite človek za druge

Zgodovina pozna številne neporočene, ki so dosegli velike družbene uspehe ali so se zelo zavzeto vključili v človekoljubno dejavnost. Toda ne samo tisti, katerih samskost Jezus ovrednoti kot neporočenost 'zaradi božjega kraljestva', temveč tudi drugi neporočeni. Pomislimo na številne zdravnice in medicinske sestre, učitelje in učiteljice, ki so kot samski zaživeli polnost svoje človeškosti. K tem lahko prištejemo številne tudi družbeno zelo uspešne ženske in moške, tiste, ki se kratkomalo niso poročili, in so izjemno obogatili človeštvo in krščanstvo. Omenim naj največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika († 1957), ki ni bil poročen in bi brez njega danes Ljubljana imela drugačno podobo, pa tudi Dunaj, Praga in Beograd bi bili arhitekturno revnejši. Večina od teh je bila heteroseksualnih, nekateri pa so morda bili istospolno usmerjeni. Med slednjimi radi omenjajo velikega Michelangela Buonarrotija († 1564), kiparja, arhitekta, slikarja in pesnika, čigar umetniška dela danes krasijo številne cerkve in muzeje.

Današnji svet hrepeni predvsem po ženskah in moških, ne glede na poročenost, ki prinašajo mir, strpnost, ljubezen, ki znajo poslušati, tolažiti in so empatični in sočutni. Dandanašnji človek potrebuje ženske in moške, poročene in samske, ki prispevajo svoj delež, da se bližnji lažje zavejo, da niso sami, ker jih vstali Kristus spremlja na njihovi življenjski poti, jim celi rane in skupaj z njimi gradi odrešeno človeštvo za novo nebo in novo zemljo, kjer se ne bodo več možile in ne ženili.

Želim vam, da bi vaša duša zaigrala, ker živite in ste odrešeni, da bi s petjem razveseljevali bližnje, dvigali k Bogu občestvo, v katerem pojete. Želim vam duhovno bogato samskost ter dobre in sočutne prijatelje in prijateljice, ki vas cenijo in da bi z njimi spletali mrežo dobrote in medsebojnega spoštovanja. Želim vam tudi kvalitetnega duhovnega spremljevalca, ki ima dar razločevanja in razumevajočega spovednika. Predvsem pa, da bi svojo edinstvenost uspešno vgradili v skupnost, delovno, družbeno in cerkveno, kar vam je gotovo že do sedaj v veliki meri uspevalo in vas osrečevalo. Najbrž se strinjate s trditvijo, da čim hitreje tečeš za srečo, ki bi jo rad ujel, je ta vselej hitrejša in se ti izmuzne. Tistim, ki živijo po svoji vesti in po navdihu Svetega Duha, pa je sreča, podobno kot življenje in odrešenje, podarjena, kar smo že vsi izkusili.

Nisem vam odgovoril na vaša konkretna psihološka in sociološka vprašanja, temveč sem vam poskušal nakazati vrednost vašega življenja v luči nauka Cerkve in svetopisemske antropologije, ki poudarjata Božji načrt o človeku. Poskušal sem nakazati tisto, kar povezuje vse ljudi, ne glede na spol, barvo kože, zdravje in bolezen, versko pripadnost in spolno usmerjenost. To je božja ljubezen do vsakega človeka, ki vabi vse ljudi, da bi postali dobri in sveti v svoji konkretnosti in neponovljivosti.

Pogum in vse dobro.

Vinko Škafar