Ko sem hotela izraziti svojo voljo, se je začel prepir s starši

Imam vprašanje v zvezi z avtoritativnim načinom vzgoje. Vzgojena sem namreč v krščanski družini s precej strogimi omejitvami. Vse svoje otroštvo sem mirno prenašala ta avtoritativni način vzgoje in starše ubogala brez pritoževanja in slabe volje. Na neki način sem jih tudi skušala razumeti, da oni že vejo, zakaj postavljajo take omejitve in da je verjetno že tako prav. Sedaj, ko pa sem polnoletna, se mi nikakor ne zdi prav, da me starši še vedno tako močno nadzorujejo in omejujejo, saj vsak potrebuje tudi nekaj svobode. Tako sem končno hotela izraziti nekoliko svoje lastne volje, vendar takoj končala s prepirom in ostro prekinitvijo, da je tako prav in konec, čeprav sem kar nekaj časa vztrajala z različnimi argumenti. Pri tem prepiru pa je šlo konkretno za to, da bi šla z mojo prijateljico, ki jo dobro poznata in jima je pri srcu, v soboto zvečer ven, vendar sta me zavrnila, da zvečer (od osmih naprej) nimam zunaj kaj početi in da imam za to cel dan časa, zvečer pa bom doma. Zanima me, kaj vi mislite, ali moji starši ravnajo prav? Se vam ne zdi, da so omejitve prestroge? Kdaj pa bom lahko odšla malo ven, če ne zdaj? Ne zdi se mi prav tudi to, da sta mojemu starejšemu bratu dovolila veliko več kot meni, da se je lahko normalno srečal s prijatelji tudi v poznih večernih urah. Zdi se mi, kakor da me hočeta dobro zavarovati pred vsem in obdržati doma, glede na to, da sem ostala doma še edina od odraslih otrok. Vnaprej se vam zahvaljujem za morebitni odgovor.
Elka

Povsem se strinjam z vami, da vsak potrebuje določeno mero svobode za radostno in vsestransko zadovoljno, odraščajoče življenje. Z določeno mero svobode starši otroku izražajo tudi to, da mu zaupajo (seveda glede na starost). Sam dojemam vzgojo kot pripravo otroka na življenje. Kar pomeni vzgojiti otroka za samostojnost in odgovornost. Pri tem igrata pomembno vlogo prav zaupanje in svoboda, ki ju starši dajejo otroku. Zaupanje in svoboda bi morala rasti v tesni zvezi s starostjo. Kot pravite sami, ste bili deležni precej stroge vzgoje, tj. avtoritativne – "ker sem jaz tako rekel/la". Pohvalno je, da ste tovrstno vzgojo prenašali in sprejemali brez slabe volje in pritoževanja. Gotovo so vam starši in vam še želijo vse najboljše. Verjetno pa ste tako hitro odrastli, da starši niso niti 'opazili', da niste več majhna punčka, ki jo je potrebno vsega in pred vsem obvarovati z omejitvami in brezkompromisno prepovedjo.

Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav..., je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.

Ključno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je: kaj lahko naredite, da se stvari spremenijo in da vam starši začnejo zaupati? Predlagam, da najdete neki primeren trenutek (ali med prazniki ali morda v nedeljo po kosilu ...), ko ocenite, da bodo vaši starši najbolj odprti za tovrsten osebni pogovor. Na kratko jima pojasnite, da si želite resnega pogovora z njima. Glede na zapisano predvidevam, da načeloma nista pretirano dialoško razpoložena. Pomeni, da morate biti še posebej pozorni na dve stvari: nikakor ju ne smete obsojati in drugič, govorite le o tem, kaj čutite in doživljajte ob tem, ko vam ne zaupata. Preprosto in sproščeno povejte, da imate občutek da vas želita preveč zavarovati in zaščititi, da bi si želeli več svobode in zaupanja... Da menite, da ste vredni zaupanja in čutite odgovornost, ki s tem prihaja. Povejte morda tudi to, da pogrešate odkrit in dialoški pogovor z njima. Mogoče ju lahko spomnite (ampak ne očitujoče) na svojo starost in da niste več majhna punčka, ki bi potrebovala 100 % nadzor. Če boste imeli občutek, da je pametno in primerno, ju lahko vprašate tudi, zakaj vam ne zaupata, kje je vzrok nezaupanja. Povejte jima tudi to, da čutite spoštovanje do njiju in da se zavedate vsega dobrega, kar sta storila za vas in kar še želita storiti. Na koncu se poskusite dogovoriti za neki kompromis, da npr. greste s prijateljico v soboto v kino in da boste do desete ali enajste ure že doma ... Podobno, kot je lisica malega princa učila udomačitve: »Zelo potrpežljiv je treba biti,« je odgovorila lisica. »Skraja boš sedel v travi bolj stran od mene – takole. Zdaj pa zdaj te bom od strani pogledala, ti pa se ne smeš oglasiti. Besede so izvir nesporazumov. Toda vsak dan boš lahko prisedel bliže ...«

Glede na vaše zrelo razmišljanje sem prepričan, da vam bo v starših uspelo vzbuditi zaupanje in zavedanje, da niste več majhna punčka ampak dekle, ki je že skorajda odraslo in se zaveda svoje odgovornosti.
Pogumno in veselo naprej!

doc. dr. Sebastjan Kristovič