Ali je Cerkev nekatere knjige načrtno izločila iz Svetega pisma?

Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi'im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar