Rada bi, da bi s fantom delala vse skupaj – tudi šla k maši

Sem redna bralka Ognjišča in sem zelo vesela, ko ga dobim in ga lahko začnem spet prebirati.

Imam problem in upam, da mi boste lahko pomagali. Imam fanta (22 let, skupaj sva tri leta in pol), ki ne prihaja iz verne družine. Ko je bil otrok, je hodil vsako nedeljo k maši in še več, zato je dobil odpor do cerkve. Jaz in moja družina pa smo verni in gremo vsako nedeljo k maši. Prve mesece, ko sva bila skupaj, sem mu še rekla, naj gre z mano k maši, potem pa sem si rekla, da ne smeš nekoga siliti, če mu ni do tega. To je tudi sprejel, jaz pa z zelo težkim srcem. Ko sem prebirala Ognjišče (Kako sva se spoznala - letnik 2015), kjer ste opisovali pare – zlasti me je nagovorila zgodba Dragice in Luka –, kako so se spoznali itd., sem mu rekla, naj prebere članek in mi pove, kaj se mu zdi. Odgovoril mi je, da ne smeš vsemu verjeti, kaj piše tam, da novinarji še kaj dodajo. Jaz pa sem pričakovala, da bo rekel, lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri, tudi midva bova delala vse skupaj ...To me zelo prizadene, ker jaz rada delam skupaj, karkoli je. Ne vem, kako mu naj mu približam vero? Rekla sem mu, ko bo imel otroke, bo pa moral iti v cerkev, pa je samo pokimal. Res je, da se nekateri fantje, ko dobijo družino spremenijo, samo najbolj hudo je, ker jaz že zdaj trpim zaradi tega.
Že vnaprej hvala za odgovor!
Irma

Menim, da ste se zelo pravilno odločili, da ga ne boste več silili, da gre k maši. Odločitev je popolnoma pravilna, ker krščanska vera temelji na svobodni odločitvi in menim, da s ‘siljenjem’ pri odraslem dosežemo ravno nasproten učinek oz. še slabše, človek lahko dobi odpor ... Zanimiv je stavek, ko ste zapisali, da je on to sprejel, vi pa z zelo težkim srcem; kar pomeni, da pravzaprav niste. Menim, da ste lahko pomirjeni, ker je vera nekaj najbolj intimnega in osebnega v življenju posameznika, kar pomeni da ga ni treba prepričevati z razumskimi in drugimi argumenti. Še nihče se ni spreobrnil na podlagi lepih zgodb in razumskih utemeljitev. Lahko sicer vodijo do tega, toda ključna je izkušnja. Podobno, kot bi koga želeli prepričati, da se naj zaljubi (po možnosti v točno določeno osebo) in bi mu dopovedovali, kako je to lepo, prisrčno, nekaj posebnega... Da bi utrdili svoja prepričanja, bi mu pa dali v branje še kakšno romantično zgodbo ali ljubezenski roman. Močno dvomim, da bi se kdo na podlagi tega zaljubil. Podobno je na področju vere, v veri se, podobno kot v ljubezni ali zaljubljenosti, znajdeš oz. ona najde tebe. Dokler nekdo ne doživi zaljubljenosti, mu ne bodo veliko pomagali še tako dodelani traktati in spisi o ljubezni. Ključna je izkušnja, doživetje. Zelo podobno je pri veri.

Seveda pa je prav, če se sproščeno pogovarjata oz. če vi začnete pogovor o veri, o Bogu, o tem kakšni so njegovi pogledi... Vendar morate biti zelo previdni in spoštljivi do njegovih prepričanj. Pri tem ne gre za to, kdo ima bolj prav, ampak da se zrelo pogovarjata o različnih pogledih, ki jih imata o veri. Kakor hitro v dialogu zavzamemo držo, da imamo mi prav, ne gre več za pristen dialog, ampak za prepričevanje drugega v svoj prav. Vera se ne kaže predvsem v razumskih prepričanjih, etičnih načelih in udeleževanju maše, ampak se kaže v vsakodnevnem življenju, v vsakodnevnih odločitvah in delovanju. V največji meri v medosebnih odnosih, ki so največji pokazatelj pristnosti duhovnega življenja posameznika. Razumska prepričanja in etična načela oz. moralno življenje so šele posledica verskega življenja in izkustva. Krščansko vero bi lahko poimenovali tudi vero ljubezni (1 Jn 4,7-21), kar pomeni da je za pristno krščansko vero potrebna izkušnja Božje ljubezni. Brez te izkušnje vera lahko postane zgolj neki formalizem, rutinsko obiskovanje svete maše in moralni nauk. Mogoče mu ob primerni priložnosti predlagate kakšno romanje za mlade, ki se ga lahko skupaj udeležita.

Vaša vloga je predvsem pasivno-aktivne narave, kar pomeni da mu lahko na posreden način vero približate – s svojim življenjem, delovanjem in odnosom do njega. Gotovo bo koristilo, če v svojo osebno molitev vključite tudi njega in celoten vajin odnos ter vajino prihodnost. Vendar se je treba zavedati, da je vera ‘stvar’ njegovega življenja in njegove odločitve. Priporočam, da se v tem obdobju predvsem osredotočita na vajin odnos in ga poglabljata z iskrenim pogovorom in, kot ste že sami omenili, s stvarmi, ki jih delata in doživljata skupaj. V skupno branje vama priporočam knjigo Resnica se začenja v dvoje (Michael L. Moeller).

Zapisali ste, da ste pričakovali da bo rekel, “lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri ...”. Pričakovanja so vedno nevarna, ker se nikoli ne izpolnijo v polnosti in potem smo razočarani in žalostni. Vprašanje je, če sploh imamo pravico pričakovati od drugih, da se morajo zaradi nas spremeniti... Predlagam, da daste svoja pričakovanja malo na stran in se osredotočite na vajine skupne točke, tam, kjer sta si najbolj edina in povezana. Na tem gradita vajin odnos in ga poglabljata. Tako kot vse na tem svetu, tudi vera in odnos potrebujeta svoj čas za zorenje. Včasih smo malo preveč neučakani in želimo rezultate takoj. Včasih moramo v življenju nekatere stvari odložiti, da dozorijo.

Iz srca Vama želim veliko veselja in globoke povezanosti!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma) Ognjišče 2015, 7, 74-76.