Ali sem grešnik, ker sem bogat?

Prosim, ali mi lahko odgovorite na vprašanje, ki me že nekaj časa vznemirja. Star sem dobrih trideset let, ves čas sem se učil, študiral in delal, živel sem skromno, nisem zapravljal. Naredil sem nekaj ugodnih poslov, dobro naložil svoj denar in vse to mi je obrodilo kar veliko denarja. Zdaj bi lahko kar nehal delati, pa bi bil do konca življenja preskrbljen. Ali sem zato, ker imam zdaj veliko več kot drugi, na krivi poti? Vse življenje sem se odrekal, varčeval, nikamor nisem šel, nikogar tudi nisem prevaral. Vedno sem dajal revnim in potrebnim, tudi za cerkvene potrebe. Zdaj pa imam naenkrat slabo vest, ker sem bogat v času, ko vsi govorijo samo o krizi, o revežih na pragu preživetja.
Zoran

Na vaše vprašanje, ki vas vznemirja, je lahko odgovor samo splošen, saj ne govorite o konkretni vsoti. Sem tudi prepričan, da v vašem primeru ne gre za pranje denarja ali tajkunstvo, saj v takem primeru ne bi spraševali Ognjišča. Gre torej za vsoto, ki ste si jo pridobili zaradi nekaj ‘uspelih poslov’, ki so bili, tako predpostavljam, etično dovoljeni in moralni. Najbrž se na bančništvo tudi spoznate in ste zato ob pravem času denar pravilno obračali. Morda ste dedič večje vsote ali večjih nepremičnin ali premičnin, ki ste jih pravočasno prodali in ste denar naložili ob pravem trenutku in na pravem mestu in se morda primerjate s tistimi, ki te sreče niso imeli ali so bili celo opeharjeni kot toliki, predvsem mali in srednji obrtniki in drugi državljani, tudi pri nas in si zato postavljate vprašanje o grešnosti bogastva. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na denar, je jasno, da so tudi med poštenimi številni imeli srečo, še več pa je tistih, ki so bili prikrajšani zaradi neurejene zakonodaje ali zaradi nekih drugih razlogov. To se je posamično že včasih dogajalo, tudi v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa je ta pojav postal množičen, žal tudi pri nas.

Ker niste omenili konkretnih ‘uspešnih poslov’, bom odgovarjal bolj načelno, upoštevajoč vaše pismo, ki kaže na vašo občutljivost do potrebnih in revnih. Pomagal si bom z Youcatom, Katekizmom katoliške Cerkve za mlade, ki na vprašanje: »Ali sme kristjan špekulirati na borzi ali po internetu?« odgovarja: »Kristjan sme špekulirati na borzi ali pa internetu, dokler ostaja to v okviru normalnega ravnanja pametnega gospodarjenja z lastnim in z zaupanim mu denarjem, in dokler se pri tem ne prekršijo druge moralne zapovedi. Borzne špekulacije so nemoralne, kadar se pri tem uporabljajo nepoštena sredstva (zakulisni posli), kadar takšni posli ogrožajo lastne ali tuje življenjske temelje, namesto da bi jih zagotavljali, in kadar se špekulacija spremeni v primer odvisnosti, kot je to pri igrah na srečo« (Youcat, 432). Kakor na nekaterih drugih področjih (splav, evtanazija, posvojitev otrok istospolnih partnerjev itd.), lahko tudi tukaj velja, da ni vse moralno, kar državna zakonodaja, naša ali tuja, dovoljuje ali kar po državni zakonodaji ni kaznivo ali ni bilo odkrito. Zlo je zlo, če je kaznivo ali ne, če je odkrito ali ne. Tako je tudi tatvina protipravno prilaščanje tuje dobrine ali lastnine, ne glede na to, ali je bila odkrita ali ne in je zato grešna.

Rad bi vam povedal, da ste me s svojo darežljivostjo prijetno presenetili. Sredstva družbenega obveščanja, pisna, televizijska, radijska in tudi spletna, pogosto pretiravajo s črno in negativno kroniko, ki je sicer navadno resnična, pogosto pa pozabljajo ali vsaj nimajo redne rubrike kot ‘črno’ tudi pozitivne kronike. Tu pa tam se jim zgodi, da objavijo, kako je nekdo zapustil vse svoje veliko imetje za reveže, dobrodelno ustanovo, bolnišnico, za študente itd. Pomislimo na duhovnika Luka Knaflja (1621-1671), ki je zapustil skoraj vse svoje premoženje na Dunaju v korist dijakov iz Kranjske. S pomočjo Knafljeve ustanove, ki je bila namenjena študentom prava, medicine in filozofije s Kranjske, se je v letih 1676 – 1918 šolalo več sto pretežno revnih dijakov in študentov, ki se brez te ustanove ne bi bili mogli izšolati. V Sloveniji je še bolj znan ‘Oražnov dom’ v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki ga je podaril za revne študente medicine zdravnik dr. Ivan Oražen (1869–1921), in je njegove dobrote bilo deležnih že okrog 900 študentk in študentov, med njimi tudi Jaroslav Kikelj, ki so ga med vojno vosovci umorili. Tu sem navedel dva slovenska izjemno velika dobrotnika, toda svet je tudi danes poln dobrih ljudi in podobnih dobrotniških zgodb je bilo veliko tudi v preteklosti (sv. Ema Krška, sv. Elizabeta, številni meceni in dobrotniki). Pomislimo na posamične dobrotnike ali na številne mednarodne domače dobrodelne ustanove. Prav je, da ima vsak človek napisano oporoko in da v primeru nenadne smrti v njej dobrine tako razdeli, kot presodi, da je najbolj pravično in najbolj pošteno. Sicer pa je človek tudi po zastonjski in brezpogojni ljubezni in darežljivosti Bogu podoben, saj je svet dovolj bogat, če bi imel človek spoštljiv odnos do narave in sočloveka. O tem je Simon Gregorčič je zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«.

Tudi vi, spoštovani Zoran, s svojim denarjem, kot pišete, dobro gospodarite, saj podpirate potrebne, kajti dobro je delati dobro. Morda boste še enkrat premislili, ali s sredstvi, ki jih imate, tudi pred Bogom dobro gospodarite. Ne bom omenjal konkretnih možnih dobrih del, ker tudi ne poznam vaše dejanske finančne zmožnosti, kljub temu pa bi rad ponovil, da je zdaj čas milosti za vašo velikodušnost in za podporo tistega, kar se vam zdi najprimernejše. Preteklosti več ni in je ne moremo spreminjati, o prihodnosti pa ne vemo, ali jo bomo dočakali; sedanjost je naša in v njej lahko naredimo nekaj dobrega. Biti bogat seveda ni greh, je pa odgovorno. Tudi denar je talent, ki ga človek ne sme zakopati, ampak z njim pridobiti nove talente, kar mu pomaga, da uresniči svoje poslanstvo. Želim, da bi ti tudi vam uspelo.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče 2015, 8, 74-76