Po več nedelj jih ni k sveti maši, ko pridejo, pa gredo k obhajilu

Že kar nekaj časa sem odlašala s pisanjem. Sem kmečka žena, ki se približuje sedemdesetim letom. V moji mladosti smo hodili redno ob nedeljah in praznikih k maši ter k verouku. Tudi še sedaj se mi zdi, da ni nedelje brez svete maše. Župniki so nas takrat učili, da če eno nedeljo ne gremo k maši, naslednjo ne moremo brez svete spovedi k svetemu obhajilu.
Sedaj pa se mi zdi, da se je vse obrnilo na glavo. Opazujem ljudi, ki ne pridejo po več nedelj k sveti maši, a ko pridejo, gredo brez slabe vesti k svetemu obhajilu. Vedno več je fantov in deklet, ki živijo skupaj, a gredo vedno pri sveti maši tudi k obhajilu.
Tudi veliko neporočenih parov je, ki gredo k obhajilu. Vse to me zelo moti, ker mi smo bili zelo strogo vzgojeni in že najmanjši greh nam je ‘odsvetoval’ obhajilo.
Tudi ne morem razumeti, kako gredo ljudje k obhajilu, po sveti maši pa k spovedi. Zakaj k spovedi, če si bil pri obhajilu in si brez greha?
Vse to me zelo bega in ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Včasih se počutim kot največja grešnica v vasi, ker se mi zdi, da nisem vredna prejeti sveto obhajilo.
Težko mi je, ker se s takimi vprašanji obračam na vas. Mogoče pa še katerega drugega moti vse to in bo z veseljem prebral vaše odgovore
.
Stanka

pismo 08 2015aPodobna vprašanja si gotovo marsikdo postavlja. Je pa tudi težko odgovoriti nanje, saj predpostavljajo globlje razumevanje določenih konkretnih in osebnih situacij, ki pa na osnovi zgolj vprašanja ni možno. Življenje ni samo ‘črno-belo’, zato tudi odgovori niso vedno samo ‘da – ne’. Pripadate generaciji, ki je odraščala in živela v še zelo krščanskem okolju, kjer je bilo samo po sebi umevno, da se je vsak dan redno molilo in ob nedeljah hodilo k maši, pogosto k sveti spovedi in k rednemu obhajilu. In ta verska praksa je v vas pustila notranjo držo, ki vam še danes pomaga, da ni nedelje brez svete maše ... V takem okolju so lahko duhovniki polagali vernikom na srce: če v nedeljo ne gredo k sveti maši (razen zaradi bolezni ali drugih neprilik), morajo prej k spovedi preden spet prejmejo sveto obhajilo. Zakaj tako? Ker so predpostavljali, da ‘ne iti k sveti maši’ pomeni lastno krivdo, saj so vse okoliščine omogočale, da so bili vsi verniki bili redno pri nedeljski sveti maši. Seveda pa to ne velja enako vedno in povsod. Vzemimo primere misijonskih področij, kjer zaradi oddaljenosti duhovnika lahko darujejo sveto mašo samo nekajkrat na leto in ni mogoče iti k maš drugam, kjer se obhaja sveta daritev. Tam verjetno duhovniki ne učijo tako. S tem vas želim spomniti, da so lahko okoliščine zelo različne in da vplivajo na obveznost nedeljske svete maše, ki sicer ni božja zapoved, pač pa cerkvena. Določene okoliščine lahko torej spremenijo tudi človekovo krivdo ali odgovornost. In danes živimo tudi v Sloveniji bolj v ‘misijonskih’ razmerah kot ne. Kjer po mestnih predelih kristjani niso več v večini; javno mnenje je že povsem nekrščansko ... in otroci odraščajo v takem okolju, odrasli živijo pod vplivom tega okolja, ki jih nikakor več ne spodbuja k rednemu krščanskemu življenju. Nasprotno, vse jih od njega odvrača. Res, da še ni takšnega pomanjkanja duhovnikov, da ne bi bilo vsaj v bližini nedeljske svete maše, a ‘oddaljenosti’ so tudi psihične in duhovne narave. Lahko si zamislimo situacijo, v kateri za nekoga navzočnost pri maši eno nedeljo na mesec pomeni morda več kot za drugega vsako nedeljo. Poznam primer, ko je otrok odraščal v krščansko povsem odtujeni družini in sorodstvu. Ni bil niti krščen, niti malo vzgajan v krščanstvu. A s sošolci je tudi sam pričel hoditi k verouku. Starši mu sicer niso prepovedali, a niso pokazali nobene volje, da bi sodelovali. Pomislite sedaj, kaj pomeni za tega otroka, da pride enkrat na mesec k nedeljski sveti maši. In ker je nato bil tudi krščen in pri prvem svetem obhajilu, vse brez sodelovanja staršev, je zanj njegov prihod k sveti maši ali izostanek od nje moralno povsem drugače ovrednoten, kakor tistega, ki ima verne starše in verno okolje, pa se prične upirati obiskovanju svete maše. Sicer je res, da je opuščanje obiska nedeljske svete maše velik znak majhne ljubezni do Boga in Cerkve, a je odgovornost in krivda v obeh primerih različna.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Vaša vzgoja pa je imela poleg pozitivnih tudi negativne vidike. Na primer držo, da že ob majhnem grehu ne smete k obhajilu brez zakramenta sprave. Tega cerkveno učenje ni nikoli odobravalo, saj iskreno kesanje na začetku maše odpusti male grehe. Je pa bila to zmota, ki se je praktično v obliki janzenizma (zelo rigoristično moralno gledanje) močno razširila tudi po naših krajih. Pa tudi občutek, da ste največja grešnica v vasi, (kar gotovo ni res), ni nekaj pozitivnega. Poznavalci duhovnega življenja navajajo tudi primere, ko je podobne občutke vzbujal tudi hudobni duh, da bi preprečil pobožnim ljudem zedinjenje z Jezusom v obhajilu.

Še mnogo težje pa je vprašanje obhajila ljudi, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih. O pastoralni skrbi za take ljudi se veliko pogovarjamo v Cerkvi prav času od lanske izredne sinode škofov v Rimu do letošnje redne v oktobru. Tema obeh in sedanjih razprav je sicer družina in zakrament zakona, a ker je praktično sorazmerno veliko kristjanov postalo glede zakramenta zakona in skupnega življenja zelo popustljivih in so sprejeli povsem posvetno logiko razmišljanja, je tudi prav, da o tem vprašanju razmišljamo. Dosedanje razprave so pokazale, da je treba biti pazljiv in ne obsojati ljudi kar povprek. Vsak primer je treba posebej presojati. Kot je delal Jezus in nam dal zgled. K vsakem človeku, tudi največjega grešnika, je osebno nagovoril in videl, kaj se da narediti. Celo s soobsojencem na križu je stopil v osebni dialog in ga očistil krivde ter ga še tisti dan sprejel v nebesa. Seveda pa še vedno ostaja v veljavi, da kdor živi v velikem grehu, ne more vredno prejeti svetega obhajila. V primeru, ko smo prepričani, da nekdo tako ravna, smo mu dolžni spoštljivo to povedati, mu razložiti stališče Cerkve, a dokončno moralno presojo in odločitev moramo prepustiti odraslemu človeku samemu. Končno se bo o svojih dejanjih moral sam pogovoriti z Bogom, če ne prej, ko se bo znašel pred njim ob koncu življenja. Tudi duhovnik ali drugi delivec obhajila nima pravice takšnega človeka, če pride k obhajilu, pred vsem občestvom odsloviti brez obhajila. Iz dveh razlogov: ne sme ga pred vsemi osramotiti; pa tudi ne vidi v njegovo dušo, da bi lahko presojal njegovo notranje stanje prav v tistem trenutku. Teoretično bi bilo možno, da se je v vmesnem času skesal, se spreobrnil, ali vsaj obudil popolno kesanje in sklenil spremembo življenja. Seveda nas pa trenutna izjemno težka situacija na tem področju naravnost spodbuja k bolj jasnemu in pozornemu poučevanju in oznanjevanju o teh vprašanjih in dilemah; pa seveda tudi k poglobljenemu študiju takšnih situacij.

Marjan Turnšek

 

Zajemi vsak dan

Vsakdo naj spreminja svet v svojem neposrednem okolju. Naj deli z drugimi, kar ima. Naj bo dober, naj goji prijateljstvo in razumevanje okoli sebe.

(Miha Žužek)
Sreda, 28. Februar 2024
Na vrh