Ali bom vnuku lahko kdaj naredila na čelo križ?

Sem redna bralka revije Ognjišče. Prebiram jo že štirideset let, sedaj sem se odločila, da se tudi sama obrnem na vas z vprašanjem. Ali bom lahko kdaj naredila križ na vnukovo čelo, za katerega sin govori, da ga ne namerava krstiti? Dolgo sem čakala na trenutek, ko bom končno postala babica. Ta želja se mi bo letos izpolnila. Saj si bova oba povedala veselo novico, da bom na pomlad postala tako težko pričakovana in ponosna babica. Vse lepo in prav. Vendar me je dejstvo, da eden od sinov noče niti slišati, da bi dal otroka krstiti, zelo skrbi. Ali bom temu vnuku kdaj lahko naredila na čelo križ? Zanima me, kako je s tem, ali ga lahko kljub vsemu prekrižam, naučim sveti angel in podobne molitve? Lahko tudi zanj molim in prosim Boga, da ga čuva? Vse to in polno podobnih vprašanj se mi poraja v glavi. Tako, da niti mirno ne morem spati. Lepo vas prosim, če mi lahko napišete, kako je s temi stvarmi, da bom bolj mirna.
zaskrbljena babica

Razumem vašo bolečino, da vaš otrok ne posreduje tega, kar je nam vernim najbolj sveto – vero in zakramente – svojim otrokom. Koristno bi bilo, da se v miru pogovorite s sinom in bi vam povedal, zakaj se je tako odločil. Morda vam bo razodel, da je pod pritiskom npr. žene, ki mu preprečuje ta korak ali kakšnega drugega človeka. Morda boste po tem pogovoru laže razumeli njegovo odločitev in tako tudi manj trpeli. Velikokrat miren in odkrit pogovor razbremeni napete odnose.
Miren pogovor pa ne pomeni stalnega očitanja, stalnega spraševanja in ‘gnjavljenja’. Na tak način bi si sina samo odtujili. Če bi mu stalno očitali in se stalno z njim prepirali zaradi tega, da vnuk ni krščen, sin ne bi želel več prihajati k vam. Tako si ne bi odtujili samo sina, ampak tudi vnuka in celo družino. Samo z dobroto in mirnostjo boste kaj dosegli.

Sprašujete, če boste za tega otroka lahko molili in prosili Boga, da ga varuje. Seveda boste lahko molili, ne samo lahko, ampak morate moliti zanj in za njegovo družino. Vsak dan naj bo že sedaj v vaših molitvah. Priporočajte ga Bogu ter njega ter vse njegove v mislih stalno blagoslavljajte. Silvano Fausti, nedavno umrli italijanski jezuit in pisec svetopisemskih komentarjev, je dejal: »Ko ne moreš več človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o tem človeku.« To pomeni: moli zanj! To je tudi vaše poslanstvo.
Podobno naj velja tudi za križ na čelu. Seveda ga vnuku lahko naredite. So stare mame, ki se tako poslavljajo od vnukov. In kakšen se nanj že tako navadi, da ga pride sam prosit, če babica nanj pozabi. Ne vidim razloga, da otroka ne bi učili moliti. Otrok je dojemljiv in ne dvomim, da se bo molitev zelo hitro naučil. Predvidevam, da boste vnuka vsaj občasno pazili. Takrat boste lahko izkoristili čas za učenje molitev, za razlago vere, za pripovedovanje zgodb iz Svetega pisma. Nabavite si kakšno Sveto pismo za otroke in ga skupaj z vnukom prebirajte.
Ponavljam, da boste samo z dobroto in mirnostjo ohranili stik s sinom in vnukom. Z dobroto in ljubeznijo boste tudi pokazali na krščanskega Boga, ki je Bog ljubezni in ljubi vsakega človeka. O tem sem prepričan. Pred leti sem ustavil štoparju, ki je imel okrog vratu rožni venec. Ker je malo prej še divjala vojna Hrvaškem, sem ga vprašal, če je bil v vojni, ker nosi rožni venec. Potem mi je odgovoril približno takole: »Ne, nisem bil v vojni. Tole (zanj je bil rožni venec tole) je od babice. Kot otrok sem bil veliko pri njej. Starša sta bila dejavna kot politika v socializmu in nista imela časa zame, zato sta me pogosto peljal k njej. Ona je imela čas in se ukvarjala z menoj. Bila je zelo dobra. Ko je umrla, so se drugi prepirali, kaj bodo dobili od nje. Jaz pa sem vzel tole kot spomin nanjo, ker je ona imela tole velikokrat v rokah. Tako mi je drag, da ga stalno nosim.« Potem je sklenil: »Morda bom tudi jaz nekoč tako kot babica veroval v Boga, ker je bila tako dobra. Ona je verovala in imela čas zame. Starša nista imela časa ne za to, da bi me vzgajala, ne za vero ne zame.«
Velikokrat se pomnim na to srečanje in ga pripovedujem kot spodbudo vsem, ki menijo, da je njihova verska vzgoja propadla, da so se otroci ali vnuki izgubili. Pa nas prav naša vera uči, da ni nič izgubljeno, kar je narejeno v ljubezni in združeno z božjo ljubeznijo, ampak je vse to zapisano pri Bogu.
Božo Rustja