Moj zakon je eno samo veliko trpljenje

Pogosto se ponoči zbujam. Ne morem spati s človekom, ki je moj mož samo še po imenu. Morda mu lahko nekaj priznam: je dober oče, s štirimi otroki je vedno pripravljen na pogovor, na šalo, ko pa se skušam v to zgodbo vključiti tudi sama, pa vzdušje naenkrat ‘zmrzne’, in se čisto spremeni. Takrat pokaže svojo pravo plat, da je on ‘oče gospodar’ in jaz pravzaprav v tej zgodbi nimam kaj iskati. Vzdušje, kar naenkrat postane moreče, otroci to seveda čutijo in zdi se mi, da z leti želijo čimprej odrasti in pobegniti iz tega družinskega okolja, ki je tako ...
Poročena sva že četrt stoletja, v začetku se mi ni zdelo tako hudo, zadnjih deset let pa moj mož zame nima več nasmeha, prijazne besede ... Vprašali me boste, zakaj sem se potem poročila z njim? Le nekaj mesecev sva ‘hodila’ in lahko rečem, da sem ga premalo poznala. Zaljubljena nisem odkrila vseh njegovih značajskih potez in zdaj gledam nazaj in ugotavljam, da je v tistem kratkem času, ko sva se spoznavala, že pokazal veliko tega, kar je danes vsak dan z menoj, vendar pa tega nisem znala prepoznati in si priznati. Ko zdaj analiziram vse tisto nazaj, ugotavljam, da je v ozadju vsega neko njegovo notranje nezadovoljstvo. Že takrat je bilo marsikaj tako, kot je bilo njemu všeč in nikoli ni gledal na druge. Vsa ta leta sem se trudila, da bi delala tako, kot je njemu všeč, vedno v strahu zaradi pripomb. On pa me je kljub temu kar naprej žalil, bil do mene tudi nasilen, še veliko bolj pa me boli, ko me ignorira, ko nikoli ne pokaže čustev, je hladen in to ledeno vzdušje je pri nas doma res grozno. Velikokrat sem že pomislila, da ima morda kakšno drugo, najraje bi mu to tudi povedala v obraz, toda ne upam si, ker si zelo prizadeva, da na zunaj kot družina izgledamo čudovito. Tako sem molčala in vzgajala otroke v strahu božjem in v spoštovanju drug do drugega. Delala sem v službi in doma in poskušala vse domače težave vreči čez ramo, toda spoznala sem, da je zelo težko živeti z nekom, ki te ignorira. Vem, da se je treba truditi, da se zakonsko zvezo, če se le da, obdrži in da ni prav, če ob prvi težavi takoj pomislim na ločitev.

Dobro se zavedam: poročila sem se, sama sem se odločila za ta korak, pred Bogom sem obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala vse življenje – zdaj pa sva dva tujca na isti poti. Živim to razdeljeno življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprav delava skupaj, zdi se mi, da sem v zaporu in prosim Boga, naj me reši ..., po drugi strani pa moram biti na zunaj njegova čudovita žena, ki mu služi, on ‘oče gospodar’ pa skrbi za vse, za čudovite otroke. Rada bi ga ljubila tako, kot sem ga pred leti, vendar tega nisem več sposobna. Imam znanko, ki je doživela nekaj podobnega, vendar je že takrat ko so bili otroci majhni moža zapustila. Pozneje ji je on celo zatrjeval, da se je spremenil in je hotel, da se vrne nazaj, da ne bo več nasilen toda vztrajala je in, kot mi je povedala, odkrila, da je življenje vredno živeti, kljub temu, da je ‘porušila’ najsvetejšo in zakramentalno vez. Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.
Miljana

Včasih nas življenje pripelje do neke točke, ko smo se skorajda prisiljeni ustaviti, se v najgloblji iskrenosti srečati s seboj in narediti temeljito revizijo s sabo in s svojim življenjem. Mislim, da ste Vi v tem trenutku prav na tej točki. Velikokrat v toku življenja ­­­­­— določeni življenjski dogodki, rojstvo otrok, služba, gradnja ... – človek pozabi na partnerski odnos in/ali sebe in začne nevede s samim seboj sklepati (pre)velike kompromise. Minejo leta ali celo desetletja in v nekem trenutku se človek znajde v situaciji, ko življenje postane nevzdržno, nesmiselno in včasih celo brezupno. Zato vas v vseh vaših občutjih in doživljanju povsem razumem. Težko je živeti ter si deliti posteljo in mizo z nekom, ki ti je z leti postal odtujen ali celo tujec. Pri svojem delu velikokrat celo slišim, da ljudje rečejo da ne vedo več niti kdo so oni sami.

Ljubezen in spoštovanje, ki si ga zakonci na poročni dan obljubijo, bi moralo biti dvostransko in ne samo enostransko. Spoštovati in ljubiti ni treba samo drugega, ampak tudi samega sebe. V krščanstvu je to lepo razvidno, Sveto pismo namreč govori o treh razsežnostih ljubezni, ki so med seboj neločljivo povezane: do Boga, do samega sebe in do drugega. Ljubezen se pa v največji meri kaže prav v odnosih. Prav odnosi najbolj jasno pokažejo, kdo in kaj smo. Odnosi razgalijo človekovo bistvo in razodenejo, kakšni ljudje smo. Velja spomniti, da si pri poroki zakonca ne obljubita samo brezpogojne ljubezni, ampak tudi medsebojno spoštovanje. Velikokrat sem doživel, da so dlje časa poročeni zakonci dejali, da je z leti to spoštovanje vedno bolj pomembno. Včasih skorajda pomembnejše od ljubezni.
Na koncu vašega pisma ste zapisali vprašanje, ki ga zastavljate sami sebi: »Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.« Ob prebiranju vašega pisma se res poraja nekaj vprašanj, kako to, da niste kaj ukrenili že prej, zakaj ste se poročili že po nekaj mesecih ‘znanstva’, kako to, da je v vajinem odnosu bil vedno na prvem mestu on, njegove želje, pričakovanja, hotenja, težnja po dominanci..., zakaj si mu ne upate povedati v obraz, kako čutite in doživljate njega in vajin odnos, zakaj ste mu dovoljevali nasilje, itd. Na ta vprašanja je skorajda nesmiselno iskati odgovore, ker na ta vprašanja v polnosti sploh ni mogoče odgovoriti. Ljudje velikokrat delamo veliko napako, na svojo škodo, da določene dogodke iz preteklosti analiziramo, seciramo in iščemo odgovore ´zakaj tako in ne drugače´... z vidika sedanjega trenutka. Ob tem pa pozabljamo, da so vmes minila leta in da smo vmes določene stvari doživeli, pridobili veliko izkušenj in veliko stvari se je razjasnilo in pokazalo v vsej svoji resničnosti. Vsega tega takrat še ni bilo moč vedeti. Lahko bi se pa vse skupaj obrnilo tudi v izredno pozitivno smer. Ampak takšno je pač življenje. Nikoli nimamo popolnega zagotovila, da bo vse teklo in se izteklo tako, kot bi se moralo. Je pa gotovo eno vprašanje, ki si ga morate postaviti: Kaj lahko naredite sedaj? In to iz odgovornosti do sebe in do svoje družine.
Prav gotovo si vsak izmed nas zasluži, da živi človeka vredno in dostojno življenje. Menim tudi, da nima smisla delati ne vem kakšnih (psiho)analiz za nazaj. Ključno vprašanje je to: Ali boste še naprej dovoljevali, da se tepta vaše dostojanstvo in se vas ponižuje ali ne? Odgovor boste našli v odgovoru na vprašanje: Koliko spoštujete sami sebe? Star slovenski pregovor pravi, da nas drugi spoštujejo toliko, kolikor mi spoštujemo sami sebe. Sedaj sta, kot pravite sama, “dva tujca na isti poti” in živite “razdeljeno življenje”. Živeti takšno življenje je izredno duševno izčrpljujoče in naporno. Vprašanje je, kako dolgo človek lahko to vzdrži. Priporočam, da si poiščete dobrega psihoterapevta (če sami ne poznate nobenega kvalitetnega vam lahko sam priporočim kakšnega – kontaktirajte uredništvo) in skupaj z njim pridete do odgovora, kako naprej. Potrebno je ugotoviti, kje in kako sta z možem izgubila tisto ‘skupno’ ali pa, da tega niti nista nikoli imela. In na podlagi teh odgovorov bo potrebno življenje zastaviti na novo, kot nekakšen nov začetek, novo priložnost.
Pogumno naprej!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma), Ognjišče 2015, št. 9, str. 75-77.