Ali je reinkarnacija res mogoča?

Oprostite, ker vam zastavljam tudi zame neumno vprašanje, saj nočem verjeti in tudi ne verjamem v to fantazijo, ki se imenuje reinkarnacija, a me kljub temu nekako vznemirja, kajti nikakor se ne bi želela še enkrat roditi na ta izprijeni svet. Sem v zrelih letih in utrujena od življenjskih preizkušenj in težav, zato se po smrti želim mirno odpočiti v Gospodu. Je pa o tej reinkarnaciji veliko besedičenja v časopisih, na televiziji, pa tiste vedeževalke lahkovernežem rade tvezejo, kaj so bili v prejšnjem življenju.
K temu pisanju me je najbolj spodbudil intervju z nekdanjim duhovnikom, sedaj starim 74 let, homoseksualcem v reviji Jana. Zapustil je duhovništvo in je izobčen iz Cerkve. Živi v Ameriki, sedaj pa je prišel domov na obisk in s svojo življenjsko pripovedjo buri duhove. Moral ga je omrežiti hudi duh in čeprav se hvali, kako je zdaj svoboden, ga po mojem še vedno ima v oblasti, kajti pripoveduje, kako je v knjigah, katere je Cerkev prepovedala brati, našel zapise o Jezusovem življenju samo do dvanajstega leta starosti. Vmes, do tridesetega leta, pa Cerkev molči. On pa razlaga, da Tomažev koptski in esenski evangelij govorita, da je v tem vmesnem času Jezus študiral in se v Kani Galilejski poročil z Marijo Magdaleno in trdi, da reinkarnacija obstaja. Obenem se hvali, kako ljubi Boga. Če bi ga res, bi mu bil daroval svojo drugačnost in živel čisto duhovniško življenje.
Pa še eno vprašanje imam glede bioenergetskih zdravil. Verjamem, da imajo nekatera zdravilno moč, v dvomih pa sem za tiste, ki pravijo, da so samo Božji in angelski prevodniki in izvajajo neke reikije, divinizacije in podobno. Zanima me, ali bi imela kot kristjanka greh, če bi iskala zdravja pri takem zdravilcu.
Magdalena

Kar nekaj vprašanj ste postavili, žal pa na vsa zaradi skopo odmerjenega prostora ni mogoče odgovoriti. Vsako od teh vprašanj bi zaslužilo svoj odgovor, čeprav je za nas kristjane bistvo med vsemi vprašanji tudi v vašem pismu, kdo je pravzaprav Jezus Kristus in katero mesto mu pripada. Od Božjega učlovečenja, predvsem od Jezusovega delovanja se ob njem lomijo številna kopja in tudi številne razlage: Omenimo le svetopisemska kanonična in stara apokrifna ter novejša, predvsem novodobska (new age), besedila. Že v prvih stoletjih krščanstva so se z njim ukvarjali cerkveni zbori, predvsem so ga želeli opredeliti, kdo je pravzaprav bil, kdo je, saj so kmalu nastale številne ločine, gnostične in druge, ki so ga po svoje opredeljevale. Zelo močan je bil arijanizem, ki je zanikal njegovo pravo božanstvo. Prišlo je končno do definicije, da je Kristus pravi Bog in pravi človek.
Ker omenjate Tomažev evangelij, bi vas rad seznanil z dejstvom, da imamo v slovenščini o njem doktorsko nalogo Semantika izrekov o kraljestvu v Tomaževem evangeliju, v kateri je tudi objavljen prvi kritični prevod Tomaževega spisa v slovenski jezik. V Tomaževem evangeliju je 114 ‘skrivnih Jezusovih izrekov’, okoli 50 jih lahko primerjamo z izreki evangelistov sinoptikov (Mateja, Marka in Luka), drugi pa so z evangeliji nezdružljivi. Dr. Lea Jensterle, avtorica doktorske naloge na Teološki fakulteti v Ljubljani, je tudi dala strokovni intervju Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva? v reviji Tretji dan (9/10, 2011), ki ga zahtevnejšim bralcem toplo priporočam. Druge bo morda nagovoril Jože Bartolj, ki na spletu (Apokrifi. Ognjišče) pristopa k apokrifom kot novinar in prav tako kritično in objektivno govori o Tomaževem evangeliju.

Tudi drugi starozavezni in novozavezni apokrifi so na svetovni ravni doživeli številne znanstvene raziskave, ki so jih in jih še raziskujejo jezikovni (filološki) in verstveni (religijski) strokovnjaki. Utesnjenost odgovora nam sicer tukaj ne omogoča, da bi vsaj omenili druge apokrife iz prvih stoletij krščanstva ali različna besedila ločin (sekt) ter posameznikov. Nekateri spisi so tisti ‘pristni’ stari apokrifi, drugi pa so ‘popravljeni’ in uporabni za potrebe določene ločine ali napisani v novodobski (new age) ponudbi. Omenim naj Josepha Smitha (1805-1844), ki bi rad z Mormonovo knjigo dopolnil razodetje Svetega pisma za mormone oziroma za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jakob Lorber (1800-1864), rojen v Kaniži pri Jarenini, za nekatere predhodnik današnjega okultizma, je v številnih knjigah (Jezusova mladost, Janezov veliki evangelij in drugih, nekaj jih imamo tudi v slovenščini), predstavljal Kristusa v svoji domišljijski podobi, ki je popolnoma drugačna od Kristusa Svetega pisma.
Slovenske novodobske revije v luči svojih ideologij in komercialnih ‘potreb’ predstavljajo Kristusa v številnih ezoteričnih in fantazijskih različicah, na katere ni mogoče na kratko odgovoriti. Medijsko je sicer najbolj agresivna do Kristusa razodetja in predvsem do krščanskih Cerkva ločina univerzalno življenje, kljub temu pa bom raje predstavil starejšo različico, Kristusa antropozofije oziroma ‘kristozofijo’ Rudolfa Steinerja (1861–1925), ki je pri nas predvsem znan po waldorfski pedagogiki in waldorfskem šolstvu, čeprav njegova antropozofija vključuje tudi alternativno zdravilstvo in verstvo, kar je pri nas manj znano. Sicer pa tako univerzalno življenje kot antropozofija zagovarjata reinkarnacijo in posledično samoodrešenje, kar zavračajo vse krščanske Cerkve, ki verujejo v Kristusa kot edinega odrešenika.
Steinerjeva govorica je predvsem filozofska in nereligiozna, čeprav pogosto obravnava teme, ki imajo religiozni značaj. Njegova antropozofija je nova filozofska vizija sveta, njegov svetovni nazor ni združljiv s katoliško in z drugimi krščanskimi teologijami. Steiner, ki je napisal k štirim še svoj Peti evangelij, je bil otrok svojega časa, ki je bil liberalističen in sinkretističen. Po vzoru Helene Blavatsky (1831–1891), ki je bila soustanoviteljica teozofije, bi bil rad združil znanstveno in religiozno in je to imenoval znanost duha. Toda spregledal je, da se ne sme mešati znanstvenih in religioznih dejstev.
Elementi teozofije in antropozofije, tudi podoba ‘teozofskega’ in ‘antropozofskega’ Kristusa, so razpršeni po številnih novodobskih skupinah, revijah, knjigah, radijskih in televizijskih oddajah tudi v Sloveniji. Zato je umljivo, da so mnogi kristjani pogosto zmedeni in ne razlikujejo Kristusa razodetja od Kristusa teozofije in antropozofije in njihovih domišljijskih izpeljank.
Glede intervjuja z bivšim duhovnikom v reviji Jana, ki ga omenjate, se mi zdi, da poskuša upravičiti svojo odločitev; sicer pa smo vsi ljudje nagnjeni k temu, da bi opravičevali svoja žal tudi večkrat slaba dejanja in da bi zavestno ali podzavestno razvili obrambne mehanizme, s katerimi bi zavarovali svojo nemoč in si ne priznali, da smo šibki in potrebni božjega usmiljenja in sočutja. Morda je omenjeni nekdanji duhovnik našel ‘odgovor’ na svoje stiske v katerem od novodobskih (new age) gibanj, ki pa po mojem ni stvaren in mu zato želim, naj bi še naprej iskal, ter ponovno srečal z Bogom ljubezni in sočutja ter s Kristusom edinim odrešenikom, ki ima tudi njega neizmerno rad.
Gospa Magdalena, inkarnacija v luči krščanskega razodetja ni mogoča, ker izključuje odrešenje in Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in je zato nezdružljiva s svetopisemskim razodetjem in posledično s krščanstvom. Vse krščanske Cerkve reinkarnacijo zavračajo. Ostanite zdravo kritični do sodobnega gnosticizma, ezoterike in tudi do drugih novodobskih ponudb, ki so kratkega veka in ne prinašajo stvarnih odgovorov na človekova bivanjska vprašanja in tudi ne na njegovo hrepenenje po sreči, kar pa ne pomeni, da ne ponujajo kratkoročne in instant sreče, ki pa prej ali slej mine in je človek razočaran.
Vinko Škafar