Odmev na pismo Po več nedelj jih ni k maši ...

Oglašam se na pismo Po več nedelj jih ni k maši, ko pridejo, pa gredo k obhajilu. Pismo gospe Stanke je bilo objavljeno v avgustovski številki.
Takšni in podobni članki me žalostijo in vznemirjajo, saj se v mnogih stvareh ne morem strinjati z vašim odgovorom in vem, da nisem edina.
Z možem nimava sedemdeset let kot gospa, ampak precej manj. Soglašava z gospo in ne toliko z vami. Pa zakaj se sprenevedate in opravičujete greh, ko pa dobro vemo, kakšne kristjane ima gospa v mislih. Ali menite, da danes ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved, da ste tako odgovorili. Res je, da nimamo nobene pravice nobenega soditi in razmišljati slabo o njem. To pa ne pomeni, da kar je bil pred leti greh, danes ni več, ker so drugi časi. Časi so drugačni, Božje zapovedi so pa vedno iste. Zakaj primerjate nas z Afričani? Pri nas je možnost za sv. mašo vsak dan, če pa kdo ne gre k sv. maši v nedeljo iz razloga, noben niti opazil ne bo. Opazi pa se tistega, ki mašo in obhajilo zlorablja. O takšnih kristjanih piše gospa.
To je dolžnost duhovnika, da pridiga tudi o tem, kdo sme iti k svetemu obhajilu in kdo ne. Koga se bojite, da ne znate več potegniti črte in reči, to je prav in to ne. Ali se bojite, da bo nas kristjanov še manj, če se ne bo dovolilo hoditi k obhajilu tistim, ki živijo v smrtnem grehu. Pa saj oni so že mrtvi, če se ne bodo spreobrnili. Vse preveč se poudarja božje usmiljenje, malo pa je tistih duhovnikov, ki govorijo o Božji pravičnosti. Kot da pekel ne obstaja, ali je tam nekje, kar pa tako in tako ni za tistega, ki le kdaj pa kdaj prestopi cerkveni prag.
In na koncu ne bo vsak sam v celoti odgovarjal zase pred Bogom kot ste zapisali. Starši bomo za svoje otroke odgovarjali do določene mere in seveda še za koga drugega. Duhovniki pa boste za nas vernike, če niste naredili tega, kar bi morali, v tem primeru nas prav poučevali.
Gotovo da misli gospe Stanke, da se počuti največja grešnica, ne prihajajo od hudobnega duha, temveč so sad njene pretanjene vesti, ki še loči, kaj je prav in kaj narobe, ker pa vidi, da se danes živi, kot da greh ni več greh in se ga celo odobrava kot dobro, ni čudno, da je povsem zbegana, še posebno ker niti v cerkvi ne dobi odločne potrditve, da z njeno vestjo ni nič narobe. Torej največja grešnica ni gospa Stanka, ampak so tisti, ki Jezusa zlorabljajo v svetem obhajilu, in duhovniki, ki to dovolijo.
Danes je globalno gledano največ govora o tem, kako moramo biti humani in Bog ne daj komu preveč reči, da ga ne bomo slučajno užalili. Kam je tako razmišljanje pripeljalo, pa vidi, kdor hoče videti.
V naši cerkvi, hvala Bogu, ni takih bogoskrunskih obhajil, o katerih piše gospa, pa imamo po letih mladega župnika, ker nas tudi o tem pravilno poučuje, da vemo, kdo sme pristopiti k obhajilu in kdo ne.
Na žalost že v teoloških šolah mladi ne dobijo pravega znanja, a to je že druga zgodba.
Realnost je taka, da v nebesa ne vodi široka in ohlapna pot, temveč ozka in strma. Vse, kar so v Sv. pismu preroki napovedovali in kar piše v knjigi Razodetja, se bo izpolnilo. Zato nisem pesimist, ampak vem, da se vse to mora zgoditi po Božjem načrtu za prihod Kristusovega kraljestva.
Boga prosim, da vam duhovnikom da veliko modrosti in poguma pri vašem odgovornem delu.
Julijana

PRIPIS UREDNIŠTVA
Zaradi resnice moram napisati, da upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, ki je odgovarjal na pismo gospe Stanke v avgustovski številki Ognjišča, nikakor ni “opravičeval greha”, kakor je zapisala gospa Julijana. Tudi ni napisal, da ne veljata več tretja in šesta Božja zapoved. Prav tako veljajo vse druge. Opozoril nas je na nekatere vidike zapletenega problema, o katerem je govorila bralka Stanka, na katere ona ni opozorila. Skupaj s papežem Frančiškom nas je povabil, naj o teh težavah razmišljamo in molimo, saj bodo o tem jeseni tudi razpravljali na redni škofovski sinodi v Rimu. Ko poskušamo razumeti človeka, še ne pomeni, da opravičujemo njegove napake ali opravičujemo greh.
V nasprotju z vami menim, da še premalo poudarjamo božje usmiljenje. Papež Frančišek, najvišji učitelj in razlagalec vere v Cerkvi, je napovedal sveto leto usmiljenja, da bi verniki pa tudi drugi ljudje bolje spoznali usmiljenega Boga. Kajti če se bomo res srečali z neskončno usmiljenim Bogom in spoznali njegovo neizmerno ljubezen, potem se bomo zelo varovali greha in vsake grešne priložnosti. Težava je v tem, da ljudje ne verujemo dovolj globoko v neizmerno Božje usmiljenje. Če bi zares verovali, potem bi se z veseljem bližali Bogu in bi bile naše cerkve v nedeljah nabito polne, obhajilo bi prejemali z izrednim spoštovanjem in se v primeru, da smo grešili, želeli spovedati in se tako srečati z usmiljenim Bogom.
Tudi v preteklosti je Cerkev vedno oznanjala neizmerno Božjo ljubezen in usmiljenje. Koliko velikih svetnikov je ure in ure presedelo v spovednici, da bi ljudem delili božje usmiljenje v zakramentu sprave. Pomislimo na svetega arškega župnika, svetega patra Pija, Leopolda Mandiča in številne druge. Na poseben način je bila glasnica božjega usmiljenja blažena Mati Terezija iz Kalkute. Seveda ne moremo mimo sv. Favstine Kovalske. Kako je tesno povezana z Božjim usmiljenjem govori že naslov knjige o njej Favstina Kowalska - Glasnica Božjega usmiljenja. Tudi o vseh naštetih svetnikih imamo pri Ognjišču knjige njihovih življenjepisov. Dejstvo, da jih je Cerkev razglasila za svetnike, pomeni, da so ravnali prav in so nam njihova dejanja zgled in navdih tudi za naše življenje.
Božo Rustja