Ali nas pokojni spremljajo ali pa so popolnoma odsotni?

Brala sem kratka razmišljanja iz zbirke Jutranjice 2008 (izdalo društvo prijateljev Svetega pisma). V enem od razmišljanj pisatelj – zdi se, da je duhovnik – poudari, da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta.
Zame je to precej pomembna razlika. Če v Svetem pismu res tako piše, ali je tako vsaj prepričanje Cerkve, me zanima, zakaj in na kakšnih temeljih se potem obračamo na svetnike, prosimo za čudeže in darujemo za duše v vicah ... Če se ne zavedajo nas, niti sebe, so vsa ta dejanja brez smisla in bi se v molitvi morali obračati le na Boga, Jezusa in Marijo (ki je že vstala, ne?), vsi svetniki pa to ne bi bili več, ker speči pač ne morejo delati čudežev niti zanje posredovati pri Bogu. Vesela bom odgovora.
Marjana

S pomočjo internetnih brskalnikov ni bilo težko priti do osnovnih podatkov, za kakšno literaturo gre in iz katerih krščanskih krogov izhaja. Iz spletne strani Krščanske adventistične cerkve sledi, da so ustanovili Društvo prijateljev Svetega pisma njeni člani. Iz tega je mogoče sklepati, da je tudi avtor Jutranjic 2008 njihov član in da ta premišljevanja za vsak dan izražajo prepričanje in razlago Svetega pisma adventistične cerkve. V marsičem se njihovo verovanje ujema s katoliškim, a se v mnogih posameznostih tudi razlikuje. Še posebej dajejo najvažnejši poudarek Jezusovemu drugemu prihodu kot novemu stvarjenju – adventu. Od tod tudi njihovo poimenovanje ‘adventisti’. Tako ste tudi vi pri prebiranju naleteli na takšne razlike, ki ste jih takoj opazili, saj ste bili očitno vzgojeni v katoliškem razumevanju in razlagi.

Poglejmo po bliže vaša vprašanja ter dileme in poskušajmo najti nanje odgovor. Prebrali ste: “umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta”. Takšno razumevanje življenja po smrti lahko uvrstimo v določeno začetno stopnjo Božjega razodevanja judovskemu ljudstvu o življenju po smrti. V stari zavezi najdemo postopen razvoj nauka o življenju po smrti. Zgoraj omenjeno prepričanje, lahko prepoznamo kot zelo zgodnje starozavezno pojmovanje, ki je vezano s starozaveznim pojmovanjem ‘šeola’. To je judovsko podzemlje, ki so si ga predstavljali kot kraj ‘smrtnih senc’, kjer umrli zgolj pasivno bivajo in čakajo na Odrešenika. Živijo torej kot ‘sence’, brez sposobnosti komunikacije med seboj, z drugimi in tudi z Bogom. A že v starozaveznih spisih, zlasti modrostnih, najdemo zapise, ki to predstavo močno presegajo. Samo za primer naj navedem Jobovo knjigo (Job 19,26) in Knjigo Makabejcev ter nekatere zapise v psalmih. V obeh je vera v življenje po smrti že precej drugačna in že predstavlja sposobnost osebnega odnosa z Bogom tudi po smrti.

V novi zavezi pa je Kristusovo razodevanje življenja po smrti še posebej dopolnjeno. Katoliška Cerkev ta pogled sintetizira v Katekizmu Katoliške cerkve t. 1022 takole: »Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« Čeprav je v novi zavezi močno naglašen Jezusov drugi prihod kot konec sveta in s tem vesoljna sodba, je z gotovostjo izpričano tudi osebno dogajanje ob smrti posameznika, ki bo z vesoljno sodbo dopolnjeno v občestvenem smislu. Kot neposreden ‘dokaz’ za takojšnje poplačilo po smrti lahko navedem pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22) in pa Jezusove besede desnemu razbojniku na križu, da bo še tisti dan z njim v raju (Lk 23,43).
V tem verovanju pa je prisoten tudi odgovor na vašo dilemo glede smiselnosti priprošnje k svetnikom. Pa tudi o načinu povezanosti nas še živečih v zemeljskem življenju in že umrlih. Iz razodetih dejstev sledi, da ta vez ni neposredna, v smislu kot ste prebrali, “da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje”. Torej je tudi katoliški nauk, da umrli ne spremljajo našega življenja kot nekakšen ‘film’ in da bi mogli ‘videti’ vse, kar mi počnemo. Ker še nimamo nobene osebne izkušnje o načinu ‘onstranskega’ dojemanja in doživljanja, te povezave tudi ne moremo povsem opredeliti. Vemo pa dovolj, da sklepamo, da lahko z molitvijo z njimi vzpostavimo poseben duhovni stik in da smo si lahko v duhovno pomoč. Bog pa ob določenih primerih lahko nakloni tudi milost, da se s kakšnim izmed rajnih bratov ali sester lahko srečamo tudi na kakšne druge izredne načine, ki jih imenujemo ‘znamenja’, lahko tudi v obliki prikazovanj ali videnj. To povezanost in tudi medsebojno pomoč imenujemo v apostolski veroizpovedi ‘občestvo svetnikov’, ki je sicer širši pojem, a vključuje tudi ta vidik.
V upanju, da sem lahko vsaj nekoliko osvetlil skrivnost bivanja po smrti zlasti z novozaveznega vidika, saj je Jezusovo vstajenje od mrtvih in življenje v poveličanem telesu najpopolnejši vir spoznanja o stanju človeška kot celote po smrti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 28-29.