Kaj pa če Jezus sploh ni živel?

Jezusa naj bi priznali vsakokrat, ko zapišemo datum. Vsa naša zgodovina se namreč sklicuje na njegovo rojstvo, čeprav mi, v Sloveniji uradno pišemo pred našim štetjem (mimogrede: tudi to me zanima, zakaj smo samo mi Slovenci tako moderni - ali še kje na svetu izogibajo Kristusovega rojstva kot zgodovinskega mejnika). Zanima me, kako bi lahko odgovoril prijateljici, ki me sprašuje, kako ji lahko zatrdim, da so davne svetopisemske zgodbe o Jezusu resnične? Kako lahko zavrnemo trditve, ki so se že večkrat pojavile v zgodovini, da Jezus sploh ni živel? Pravi, da je sumljivo to, ker je večina starih pisnih pričevanj o Jezusu krščanskega izvora. Pozornost rimskih oblastnikov, ki so se zelo bali uporov med ljudstvom, je bila usmerjena bolj na Jezusove učence, kot pa na Jezusa samega. Kakšne zanesljive dokaze o Jezusovem življenju torej imamo? Omenila mi je tudi teorijo tajnega dogovora, ki naj bi potrjevala, da je bilo Jezusovo življenje utvara. Prvi kristjani naj bi imeli bujno domišljijo, njihovo oznanjevanje resnice je slonelo na laži, bili pa so trdni in niso prelomili dogovora in niso povedali resnice, za te izmišljene zgodbe so bili pripravljeni tudi umirati in njihova potegavščina je ves zahodni svet tako prepričala, da je na tej utvari utemeljil svoj koledar. Povedal sem ji, da je imelo njegovo življenje silen vpliv, zato so ga preučevali natančneje kot življenje drugih ljudi. Potemtakem ne preseneča, da so nekateri pisci poskušali izpodbijati temelje krščanske vere. Toda tudi danes naletimo na ljudi, ki ne sprejemajo pogledov Cerkve, ne morejo pa zanikati dejstva, da je Jezus živel. Mnoge nekrščanske pisatelje je prevzela njegova osebnost in napravila nanje globok vtis. Lepo vas prosim, če bi mi lahko napisali kaj več o tem, kako naj danes, sredi modernega sveta, nekomu utemeljim, da je Jezus zgodovinska oseba in ne utvara.
Jože
Leta 1961 je italijanska arheološka odprava v Cezareji ob morju odkrila kamnito ploščo z zanimivim napisom. Zaradi obdelave so druge štiri vrste besedila poškodovane. Na fotografijah se razločno vidita dve imeni: Tiberij in Poncij Pilat, ime rimskega cesarja (14-37) in njegovega namestnika za provinco Judejo (26-36). Po vseh rekonstrukcijah napisa, naj bi se ta v prevodu glasil: »Poncij Pilat, prefekt Judeje, je za ljudstvo Cezareje posvetil to svetišče v čast Tiberiju.« Sklepajo, da je ta plošča prvotno imela častno mesto v Tiberijevem templju. V kamen vklesani napisi imajo veliko zgodovinsko vrednost, saj pričajo neposredno o času, ko so bili narejeni, kar pa je bilo zapisano s črnilom na papirus ali pergament, se je v večini primerov ohranilo, če se je, le s prepisovanjem. V besedilu nicejsko-carigrajske veroizpovedi stojijo besede o Jezusu: »... pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen«. Podobno pravi Apostolska vera. O tem, da sta cesar Tiberij in njegov prokurator Poncij Pilat zgodovinski osebi, nihče ne podvomi. Poncij Pilat ni bil niti kristjan, kaj šele svetnik, pa se njegovo ime omenja v veroizpovedi. Vendar se zdi, da je prav v tem omenjanju rimskega visokega uradnika modrost krščanskega izročila. Jezus sam ni bil oseba iz visoke družbe, ni postavljal ne svetišč ne palač z napisi, da bi tako pustil sled za seboj, le učence je učil in pripravljal za oznanjevanje »kraljestva«. Pred smrtjo pa se je srečal s takrat najvišjo imperialno avtoriteto, Pilatom, ki je imel oblast podanike obsojati na smrt.
Ali je Jezus zgodovinska osebnost?
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Naj bo za zgled Jezusova razlaga o tem, kaj pomeni ‘bližnji’ v zapovedi, ki pravi, da je treba ljubiti svojega bližnjega (3 Mz 19,18; Lk 10,27). Kontekst Mojzesove postave nedvoumno pravi, da je bližnji tisti, ki pripada krogu sorodnikov, kvečjemu narodu oz. skupnosti tistih, ki častijo edinega Boga. (‘Tujec’ v tem kontekstu pomeni Nejuda, ki pa je del skupnosti, ne inozemec, ki bi po naključju zašel med Jude.) Jezus temu ne oporeka, vendar postavi stvari na glavo s tem, ko z zgodbo o žrtvi obcestnih razbojnikov pove nekako takole: »Ti bodi bližnji človeku, ki potrebuje tvojo pomoč, četudi je med vama tako velik prepad, kot je v odnosih med Judi in Samarijani. Pa ne smeš tega delati, kot da izpolnjuješ zoprno dolžnost, ampak z iskrenim sočutjem in srčno dobroto« (prim. Lk 10,25-37). Ni verjetno, da bi kdo prišel do takega nauka z ‘bujno domišljijo’. Bolj kaže na enkratno in edinstveno osebnost, ki je pisca tako prevzela, da hoče te besede posredovati še drugim. Nikakor ne poskuša ugajati splošnemu okusu.
Sami ugotavljate, da obstajajo ljudje, “ki ne sprejemajo pogledov Cerkve”, vendar priznavajo, da je Jezus zgodovinska oseba. Tu se težave šele začnejo. Vse krščanstvo ne bi imelo nobenega smisla, če bi bil Kristus izmišljen lik, zgolj mit. Tega se je dobro zavedal evangelist Luka, zato je opis delovanja Jezusovega predhodnika uvedel z naštevanjem takratnih vladarjev ( prim Lk 3,1 sl.). Tisto o ‘tajnem dogovoru’ in ‘potegavščini’ ni resno govorjenje. Pomislimo samo na tisoče mož in žena, ki so šli v smrt zaradi svoje vere, da je Jezus Božji Sin in Odrešenik. In še danes se to dogaja. Seveda to zelo resnično in dobesedno krvavo resno dejstvo ni samo v prid resnici, da je resnično živel, ampak še bolj govori o tem, kaj je bil, kaj je bilo in je njegovo poslanstvo v svetu.
Da je Jezus bil rojen, da je umrl nasilne smrti pod prokuratorjem Pilatom, s tem se zgodovinarji brez težave strinjajo, o podrobnostih pa je že teže priti do kake jasne slike. Res je, najvažnejši viri o Jezusovem življenju so krščanski. Zgodovinar, veren ali neveren, jih mora upoštevati in biti pri tem kritičen. Zapisani evangeliji niso sistematično pripravljeni življenjepisi. Evangelisti so hoteli zapisati krščansko oznanilo o Jezusu. Njihov namen je bil ogreti srca za Jezusa, da bi ga priznali, mu zaupali, častili Očeta ... Besedila Nove zaveze so verska, ne pa strokovno zgodovinska. Ko evangelisti pišejo o dogodkih iz Jezusovega življenja pred tisto veliko nočjo, ko je bil umorjen in pokopan, jih vidijo v luči svoje vere, da je ta človek po resnični smrti z Božjo močjo vstal in živi. To je vera o Božjem Sinu, ki je postal človek in ostal Bog, o nemočnem človeku, ki je z Božjo močjo premagal smrt, ki je nase sprejel težo in umazanijo grešnega človeštva, da bi vse ljudi rešil. Evangelisti to vero brez pomisleka »projicirajo« tudi na Jezusa in njegovo delovanje pred vstajenjem. Te vstajenjske vere zgodovinar kot tak ne more in ne sme upoštevati med svojimi podatki.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (...) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).
Kaj pa štetje ‘pred Kristusom’ in ‘po Kristusu’?
V Jezusovem času in še dolgo potem je bilo uradno štetje let od ustanovitve mesta Rima – ab urbe condita (753 pr. Kr.). V Svetem pismu naletimo na selevkidsko štetje od ustanovitve kraljestva (312 pr. Kr.). Kristjanom je bilo od vsega začetka jasno, da se noben drug dogodek v zgodovini po pomenu za človeški rod ne more primerjati z učlovečenjem Besede, vendar se jim spočetka ni zdelo potrebno uveljaviti novo štetje. Za začetnika krščanskega štetja let velja menih Dionizij Exiguus, ki je v leta 525, torej že v srednjem veku, po podatkih v Svetem pismu izračunal, koliko let naj bi preteklo od Kristusovega rojstva. Le počasi se je to novo štetje uveljavilo v tedanji krščanski Evropi. Danes ugotavljajo, da se je menih pri svojem računanju zmotil za nekaj let in je bil Jezus najbrž rojen 6 let ‘pred Kristusom’. Pri nas so takoj po drugi svetovni vojni uveljavili novo označevanje let, štetja samega pa niso spremenili. Danes je pr. n. št. in n. št. pri nas splošno uveljavljeno, medtem ko je v zahodnem svetu še dosti razširjeno B. C. (ali BC) in A. D. (ali AD), torej before Christ (pred Kristusom) in Anno Domini (leta Gospodovega). Svoje posebno štetje let so Judje in muslimani obdržali predvsem na verskem področju, sicer pa so se po vsem planetu prilagodili koledarju in štetju let, ki sta domača v Evropa in Ameriki. Celo Ljudska republika Kitajska je zavrgla posebni kitajski koledar in sprejela ‘zahodni’ koledar in naše štetje let. To pa ne pomeni, da so sprejeli tudi krščansko označevanje tega štetja. Večkrat se srečujem z judovskim pisanjem datumov in tam v angleško pisanih delih vidim, da dosledno pišejo ‘B.C.E.’ (before common era) in ‘C.E.’ (common era). To je lahko razumeti, saj Jezus iz Nazareta za Jude ni Mesija (= Kristus), iz praktičnih razlogov pa je dobro imeti z drugimi narodi skupno štetje let. Zdaj se tudi v Evropi vse bolj kaže tendenca, celo pri BBC (British Broadcasting Corporation), da bi opustili krščansko označevanje in se oprijeli nevtralnega. Tako kot razpela v šolah, muslimanske rute in druga znamenja te ali one vere naj bi iz javnosti izginilo tudi to znamenje, da ne bi bil prizadet nihče, ki mu Kristus ne pomeni edinstvenega mejnika v zgodovini. Torej ne drži, da imamo samo Slovenci ‘nekrščansko’ označevanje zgodovinskih letnic. Štetje pa se seveda nanaša na Kristusa, naj to kdo priznava ali ne.
PEKLAJ, Marijan. Ognjišče (2013) 01, str. 52