Komu pomaga, če se postim?

Oglašam se v zvezi s postnimi spodbudami, ki jih je v zadnjih letih precej več, kot jih je bilo pred desetletji ali še prej. Čeprav je post v krščanstvu že dolgo znan, lahko ob postnih spodbudah slišimo različne pripombe – izrekajo jih mladi, pa tudi osebe, ki so že precej v letih. Na primer:
Komu pomaga, če se postim?
Komu pomaga, če se 40 dni vzdržim od alkohola?
Kaj pomaga, če se postim 40 dni, nato pa vse ‘prinesem noter’ (nekateri po količini, drugi po zahtevnosti glede kvalitete in okusnosti jedi)?
Bolj kot post, je potrebna zmernost na vseh področjih.
Ko sem pred leti na začetku posta omenila, da bom v postu kuhala bolj enostavne jedi, se je eden od družinskih članov nasmejal: “Aha, postni čas bo zate praznik, ne post, ker ne maraš kuhati zahtevnih jedi.” Res je namreč, da nisem navdušena kuharica. Torej za ene post, za druge praznik.
Morda so vprašanja v zvezi s postom primerna za obravnavo v vaši reviji.
Meri

Pa začnimo kar s prvim vprašanjem: komu pomaga, če se postim. Najprej meni. To je najkrajši odgovor. Kajti post je osebna odločitev za tovrstno duhovno vajo. ‘Duhovna vaja’ pa pomeni, da post ni ‘shujševalna kura’, čeprav lahko ob njem tudi shujšam, ampak je neka neobičajna dejavnost, ki jo izberem iz verskega razloga. Verski razlog pa je v zadnjem koraku vedno usmerjen v osebni odnos z osebnim Bogom. Torej gre za negovanje odnosa z Njim in ne zgolj za neko vajo ali izpolnitev kakšnega principa. Post v verskem pomenu je simbolni izraz tega odnosa, s katerim želim Bogu nekaj ‘povedati’. Kakor z vsakim simbolnim dejanjem ali darilom, ki je namenjeno človeku, želim tej osebi nekaj sporočiti, tako človek tudi Bogu sporoča povsem konkretno in ne zgolj v mislih oziroma platonsko.
Post pa ima lahko več pomenov. Lahko je preprosto ‘pozornost’, ki jo želim izraziti Bogu, in to takšno pozornost, ki me nekaj stane. Občutek lakote, ki post spremlja, pa mi je nenehen ‘opomnik’ na Božjo navzočnost. Tako post pomaga bolj živo zaživeti v zavedanju stalne navzočnosti Boga. Post lahko ima značaj spokornosti, kadar želim z njim pokazati svojo skesanost nad lastno grešnostjo in z njim nekoliko zadostiti za žalitve, ki so posledice greha. Razpoloženje, ki ga post povzroči, je lahko tudi koristen ‘pripomoček’ pri premišljevanju Jezusovega trpljenja ali človeške grešnosti, saj je o teh resničnostih lažje premišljevati s praznim kot s polnim želodcem. Kot asketična vaja pa post pomeni ‘trening’ na področju prehrane, da si utrdim voljo za duhovni boj na drugih področjih bojevanja proti zlu. Že beseda ‘askeza’ namreč pomeni vaja, trening, ki je iz svetne rabe prešla v cerkveno uporabo (v antiki je pomenila npr. urjenje vojaka na poligonu, da bo dovolj pripravljen za resnični boj). Za duhovni boj je namreč potreben dobro ‘pripravljen’ človek. Pavel je Efežanom namreč pisal: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (6,12). In post gotovo pomaga v tej pripravi, saj ima pozitiven učinek tako na telo kot na dušo in duha – če je seveda v pravšnji meri in s pravim namenom.

Takšen namen tudi izključi ‘zlorabe’ posta, kot so omenjene v vprašanju. Če se štirideset dni postimo, nato pa vse ‘noter prinesemo’ in smo s tem računali že od začetka, potem v bistvu nismo imeli pravega namena in tudi post ni bil duhovno dogajanje. Sicer nas pa pravi post utrdi, tako da smo tudi po končanju posta zmožni lažje obvladati svoja hotenja in nagnjenja, ne pa obratno. Enako velja za omenjen primer kuhanja ‘bolj enostavnih jedi’. Če je razlog odločitve za to lenoba pri kuhanju, potem to res ni pravi post. Lahko pa je to prava izbira, če s takšnim kuhanjem kaj prihranimo in to namenimo za kakšne dobrodelne namene. Tisto glede lažjega kuhanja pa je samo stranski učinek pravilne odločitve, ne pa vzrok. Prav dejstvo, da smo ljudje različni, da imamo različne okuse, nas usmerja v različne vrste posta in zato tudi različne postne spodbude, ki nas vabijo, da se v postu povežemo in bi učinki bili še močnejši. Post v širšem pomenu besede se ne nanaša samo na hrano, ampak lahko zajema tudi druga področja. Morda komu odpoved v hrani sploh ni težka, zato je lahko zanj bolj primeren ‘post oči’, ko se odloči za manj gledanja televizije ali manj uporabe interneta ali kaj podobnega. Vsak sam najlažje odkrije, katero področje je v določenem trenutku zanj najprimernejše.
In s tem smo tudi že zaslutili, da lahko post koristi tudi drugim. Prvi vidik je prav v tem, da lahko s postom kaj prihranimo in to darujemo bolj potrebnim. Tako imajo le-ti materialno korist od našega posta. Ker pa je pravi post pravzaprav duhovno dogajanje, ima učinek tudi na življenje drugih ljudi. Če ga namenimo za konkretno osebo, ji naše duhovno prizadevanje lahko pomaga v njenem stanju; podobno kot če zanjo molimo. Če se ta oseba morda bori s kakšno skušnjavo, ji je naše darovanje zanjo lahko v veliko pomoč; podobno smo lahko drugim v pomoč tudi pri boju s posledicami greha, ki še ostanejo tudi po spovedi. Z zgledom posta pa tudi lahko vplivamo na druge, da se tudi sami lažje odločijo zanj. Primer je lahko v vprašanju omenjena akcija ‘40 dni brez alkohola’, ki lahko ima tudi takšen vzgledni učinek; ali pa lahko premagovanje teh 40 dni darujemo kot duhovno pomoč konkretnemu človeku, ki se še ne more uspešno zoperstaviti skušnjavi prekomernega pitja.
Strinjam se, da je še pomembnejša od posta, ki traja le nekaj časa, trajna zmernost v vsem. In zanjo si je treba vedno prizadevati. Je pa obdobje posta lahko primerni začetek iskanja ravnovesja na določenem področju, ki nam pomaga ohranjati pravilno zmernost tudi po tem obdobju.
Postni čas nam z različnimi možnostmi posta, predvsem pa s pomnoženim premišljevanjem Kristusovega trpljenja za nas in za naše odrešenje, daje odlično priložnost za poglobitev osebnega in družinskega duhovnega življenja. In sadovi tega bodo ostali tudi po postnem času in nam pomagali še naprej ohranjati in poglabljati pristen in živ odnos do Jezusa Kristusa, ki ga letos še posebej zremo kot Obličje Očetovega usmiljenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče (2016) 02, str. 46