Zapornik pričuje, kako je Božje usmiljenje spremenilo njegovo življenje

V tednu zaporov (13.-19. november 2022) objavljamo pričevanje fanta, zapornika v italijanskih zaporih, ki se je spreobrnil ob srečanju z Božjim usmiljenjem. Za veliko noč 2016 je prejel zakramente, kakor jih prejemajo drugi katehumeni ob največjem krščanskem prazniku.
Ime mi je Zhang Augostin Jianqing. Imam 30 let in prihajam s Kitajske. Morda se čudno sliši, da ima Kitajec ime Avguštin, toda malo kasneje boste razumeli, zakaj. Mojo tradicionalno budistično družino sestavljajo dobri ljudje, ki so vedno živeli pošteno in delali na Kitajskem in v Italiji. Leta 1997 sem s svojim očetom prišel v Italijo, v kateri je mama živela že dve leti. Od 1997 je minilo 18 let, od katerih sem večino preživel v zaporu, kjer sem tudi sedaj.
Ko sem prišel v Italijo, sem nekaj let hodil v šolo, toda tam sem se dolgočasil, izostajal sem od pouka in brez vednosti staršev bežal iz šole. Z leti sem postajal vse hujši. Začel sem se prepirati s starši, ker mi niso dajali denarja, da bi se lahko zabaval. Pri šestnajstih letih sem se zlagal, da grem delat daleč od kraja bivanja. Da bi mogel čim dlje časa ostajati zunaj. Zanimalo me je samo to, kako se zabavati. Kmalu sem postal nasilen in plitev človek. Na kratko: zanimalo me je samo potepanje, denar in dekleta.
Potem sem naredil veliko napako. Tako sem z devetnajstimi leti drugič končal v zaporu z obsodbo na 20 let. Nisem govoril niti razumel italijanskega jezika, poleg tega sem bil v Bellunu, kjer sem preživel prvi dve leti zapora, edini tujec. Bilo je težko, saj nisem niti vedel, kako naj prosim za pomoč. Bil sem obupan, toda edina stvar, zaradi katere sem se bolje počutil, je bila, da sem vzel v roke svinčnik in pisal svoji družini ter jo prosil, naj mi odpusti vse bolečine in žalosti, ki sem jim jih povzročil – na poseben način moji mami, ki je v tistem času vsak teden premagala 700 km, da bi me obiskala v zaporu. Vedno, ko me je videla, je jokala. Opazovanje teh solz, ki so ji polzele po licu, mi je pomagalo, da sem pogledal nazaj in videl zlo, ki sem ga povzročil družini in žrtvi mojega nasilja. Srce mi je drhtelo od bolečine in počutil sem se zlomljenega. Nenadoma se je v meni rojevala želja, da bi se spremenil na boljše, da ne bi povzročal bolečine moji mami. V meni se je rojevala želja, da bi se ta bolečina spremenila v srečo.
Med tem časom sem, še preden so me premestili v zapor v Padovo, spoznal in se spoprijateljil s prostovoljcem, po imenu Gildo, ki je bil leta 2015 moj krstni boter. Po dolgi hoji na poti vere sem razumel, da je to bil ta človek prvi dar, ki mi ga je dal Gospod.
Po krstu sem razumel vse to usmiljenje, ki me je obkrožalo, a se tega nisem niti zavedel, in knjiga papeža Frančiška mi je pomagal bolje razumeti to, kar se je dogajalo.

DOTAKNILE SO SE ME MATERINE SOLZE
Zato se imenujem Zhang Avguštin, ker se me je ob misli na sv. Avguština še posebej dotaknila njegova mati Monika z vsemi svojimi solzami, ki jih je prelila v upanju, da bo ponovno našla svojega sina. To malo spominja tudi na moje stanje, na mojo mamo in na reke solz, ki jih je prelila v upanju, da bom zmogel najti smisel življenja.
Naj se spet vrnem k prostovoljcu iz Belluna. Pri njem me je najbolj pretresel njegov obraz, njegov pogled, ki se mi je zdel takoj blizu. V njem sem našel tolažbo in notranji mir, ki ga nikoli prej nisem občutil. V tistem obdobju še vedno nisem niti govoril, niti razumel italijansko in bi mu bili ti dve leti neznosni, če ne bi imel sreče spoznati takega človeka.
Na najinih srečanjih sva veliko govorila tudi o tem, kar se je dogajalo v preteklosti. Imel sem željo in potrebo, da dam iz sebe vse zlo, a pri tem nisem bil uspešen. Njegov preprost pogled, poln sočutja v tistih dveh letih me je hrabril v mojih težavah.
Leta 2007 sem bil premeščen v zapor v Padovo. Prvi človek, ki sem ga tam srečal, je bil moj rojak Je Wu, pozneje Andrej. Bil je, podobno kot jaz, kitajski zapornik, ki je začel delati v zaporu v Padovi in mi je bil vedno blizu in mi pomagal. Nekaj mesecev po prihodu sem začel delati v združenju Giotto. Najprej sem sestavljal nakit, potem pa kovčke. Danes delam v zaporu v oddelku za digitalizacijo. Prijatelj Wu mi je govoril, kako ljudje v tem združenju ne gledajo samo na posel, ampak želijo dobro vsem zapornikom in se do njih obnašajo kot do oseb in ne kot do zaporniških številk.

RAD BI BIL SREČEN KAKOR SO SREČNI MOJI PRIJATELJI, KI SO BILI PRI MAŠI
Opazoval sem, kako je moj prijatelj postajal vse srečnejši iz dneva v dan in na koncu se je odločil, da bo postal kristjan in se dal krstiti. Ko sem pri delu s takimi ljudmi videl vse to, se je tudi v meni rodila želja, da bi postal srečen kot oni.
Opazil sem, kako se moji prijatelji vračajo srečni od maše, zato sem se tudi jaz odločil, da grem in pogledam, kaj se tam dogaja. Spraševal sem se, ali je tam kaj koristnega tudi zame. Ko sem poslušal evangelij in pesmi, se je v meni oglašala sreča, ki je prej nisem nikoli občutil. Zdelo se mi je, da so pesmi in besede evangelija napisane samo zame, nisem mogel dočakati, kdaj bo nedelja, ker je bila ta želja v meni vsak dan. Zaradi tega sem se odločil sodelovati na tedenskih srečanjih z nekaterimi prijatelji zaporniki in onimi iz združenja. Na teh srečanjih sem mogel deliti tisto, kar sem, in vzljubiti svoje življenje. Zaradi teh srečanj se je v meni tudi rodila želja, da bi postal kristjan.
Toda ta želja se je tepla z mojo skrbjo, da bom tako moji družini spet povzročil veliko bolečino, še zlasti mami, predani budistični vernici. Zaradi tega sem doživljal zelo dramatične trenutke in nisem vedel, kaj je prav. Iskal sem nasvet pri svojih prijateljih. Samega dobrega Boga sem prosil, naj mi pokaže, katera pot je prava zame in za mojo družino.
Sedaj bi vam rad povedal o nekem dogodku, ki je bil zame kakor klic. Na veliki petek leta 2014 sem na povabilo prijateljev sodeloval pri križevem potu. Na koncu obreda so vsi moji prijatelji šli poljubit križ. Tudi v meni se je oglasila želja, da bi poljubil Jezusa, pomislil sem na svojo mamo in nisem si upal tega storiti, ker se mi je zdelo, da bi jo drugič izdal.
Prosil sem Gospoda, naj mi odpusti. Po obredu sem šel iz kapele. Moje skesano srce je jokalo, ker nisem šel poljubit Jezusa na križu.
V tistem trenutku, v tisti bolečini sem razumel, da sem se zaljubil v Kristusa. To je bila resnica in temu nisem mogel več oporekati. Zbral sem pogum in poklical sem svojo družino ter jo prosil, naj me pridejo čim prej obiskat. Naslednji dan je prišla mama in povedal sem ji vse, kar se je zgodilo prejšnji dan. Rekel sem ji, da nisem mogel več držati v tajnosti svoje ljubezni do Jezusa ter jo prosil za dovoljenje, da postanem kristjan in se dam krstiti.
Ko je mama slišala te besede, je pet minut nepremično obstala. Zdelo se mi je, da gre za pet najdaljših minut v mojem življenju. Potem je s solzami v očeh dejala: “Če meniš, da je to prav tebi, stori to. Sicer bom jaz še bolj trpela.” Po teh njenih besedah sva oba začela jokati kot otroka in se objela. Občutil sem Gospodovo navzočnost kot tudi neko drugo vrsto ljubezni moje mame, podobno Mariji.

Dan krsta je bil zame še dodatna potrditev pravilnosti moje izbire, ker sem slišal evangeljske besede: “V zaporu sem bil in ste me obiskali,” sem razumel, da je Jezus poslal svoje učence, da me poiščejo, da so njegovi posredniki bili vsi prijatelji, ki sem jih srečal pri delu v zaporu ter pri verouku in so bili vsi tam navzoči.
11. aprila 2015 sem prejel krst, birmo in prvo sveto obhajilo. Vse v zaporu. Čeprav bi lahko dobil dovoljenje, da bi prejel zakramente izven zapora, sem se odločil, da to storim s prijatelji na kraju, kjer me je prišel iskat Jezus in kjer sem jaz njega našel.
Rad bi se zahvalil papežu Frančišku za posebno pozornost, ki jo izkazuje nam zapornikom. ... S svojo življenjsko zgodbo bi rad pričeval, kako je Božje usmiljenje spremenilo moje življenje. Toda to ne bi bilo mogoče brez mojih prijateljev in bratov iz zapora v Padovi. Vse jih nosim v svojem srcu in tako občutim, kako so tudi oni tu navzoči. Prav tako nosim v srcu vse zapornike tega sveta, ki niso imeli možnosti doživeti tega, kar smo mi doživeli.

Ognjišče (2016) 04, str. 46