Kako in kaj naj molim?

Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena in z možem otroke vzgajava v veri. Obračam se na vas za nasvet, ker bi rada uredila svojo vsakdanjo molitev. V meni pa že nekaj let trepeta ‘nemirni duh’. Iskala sem razne molitve, da sem se povezala z Bogom. Na koncu sem našla brevir. Ne boste verjeli, da se je moj duh umiril. Nekaj časa sem lahko premišljevala božjo besedo. Časa mi je zmanjkovalo. Na koncu sem pa samo še hitela z branjem. To ni bilo nič. Nisem bila zbrana – samo da sem zmolila, in to je bilo vse. S tem sem prenehala. Sedaj pa molim vsak dan hvalnice in večernice. To mi je lažje. Ali samo zjutraj ali samo zvečer. Ko utegnem, vzamem knjigo in molim. Takrat se spet moj duh umiri.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Julija
Čestitam, da tako zavzeto iščete Božjo voljo glede svojega molitvenega življenja. Kljub različnemu ‘valovanju’ glede molitve imate čudovite izkušnje celo glede molitvenega bogoslužja, predvsem bogoslužnih večernic in hvalnic, o katerih koncilska konstitucija o bogoslužju (B) 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »Hvalnice kot jutranja molitev in večernice kot večerna molitev, ki sta po častivrednem izročilu celotne Cerkve dva tečaja dnevnih molitev, naj veljata za glavni uri in naj se v tem duhu tudi molita« (B 89 a). Z bogoslužnimi hvalnicami in večernicami se povezujemo v isti molitvi z vso Cerkvijo, ki je po svoji definiciji molivka in častilka. Tako se zemeljska Cerkev povezuje z nebeško, ki slavi Očeta v Svetem Duhu po Jezusu Kristusu, našem edinem velikem duhovniku, ki pridružuje svoji prosilni, zadostilni, zahvalni in slavilni tudi našo molitev. Sadov te ‘vesoljne’ molitve kristjanov je deležna vsa Cerkev in vse človeštvo in k njej smo tudi vsi povabljeni. Človek je bil zato ustvarjen, da bi bil predvsem častilec in molivec (homo adorans), kot je rad poudarjal A. Schmemann, in dodajal, da se človek ne more popolnoma uresničiti, če ostane samo delavec in preoblikovalec snovnega sveta (homo faber), ali samo ekonomist (homo economicus), politik (homo politicus), turist (homo turisticus) itd., ampak se v polnosti lahko uresniči edino kot duhovnik (sacerdos) in ko kot duhovnik stvarstva vabi stvari, da bi z njim slavile Stvarnika, k čemur nas prav psalmi tako pogosto spodbujajo.

Ko so pred leti mladinsko veroučno skupino, ki sem jo spremljal, obiskali mladi kopti, nekatoliški kristjani iz Egipta, ki so obiskali tudi Taizé, so kar spontano pokazali manjši bogoslužni molitvenik, ki ga vsak dan uporabljajo. To pomeni, da imajo koptski kristjani utečeno navado, da vsak dan molijo molitveno bogoslužje, ki vključujejo tudi molitev psalmov. Katoličani smo, najbrž zaradi nerazumljivega latinskega jezika, postopno prepustili molitveno bogoslužje duhovnikom, redovnikom in redovnicam in se odločili za druge, manj svetopisemske molitve v svojih ‘ljudskih’ pobožnostih. Zdi se, da je kristjanom koptom uspelo tako z mašo kot z molitvenim bogoslužjem ohranjati živo vero skozi stoletja v večinsko muslimanskem okolju. Po koncilu smo tudi mi dobili vsa zakramentalna bogoslužja in tudi molitveno bogoslužje v domačem, slovenskem jeziku, kar je izziv, da se po vzoru judov, koptov in še koga bolj udomačimo z molitvenim bogoslužjem psalmov, drugimi svetopisemskimi in besedili, ki bi naj – tudi po vaši izkušnji – postale naše dnevne molitve. K temu lahko tistim, ki nimajo celotnega bogoslužnega molitvenika (brevirja), pomagajo različne izdaje bogoslužnih hvalnic in večernic. Naj omenim bogoslužni mesečnik Magnificat (Moja duša poveličuje), čeprav prinaša samo en psalm pri hvalnicah in večernicah, nam lahko pomaga, da smo molitveno uglašeni s cerkvenim letom in z vesoljno Cerkvijo.
S tem pa ne odsvetujem molitev iz bogate zakladnice ljudskih pobožnosti (mnogim zelo priljubljen rožni venec, različne litanije, križev pot itd.), molitev različnih privatnih razodetij (npr. češčenje Jezusovega in Marijinega srca, rožni venec Božjega usmiljenja itd.) in tudi ne molitvenega bogastva različnih cerkvenih gibanj ali današnjih zelo številnih karizmatičnih molitvenih pisnih ponudb ali tudi svoje osebne ustvarjalnosti. Zaradi množičnosti ponudb, smo tudi tukaj prisiljeni izbirati. Sicer pa ljudje imamo različne okuse, potrebe in karizme in zato svetujem predvsem molitveno stalnico (hvalnice in večernice), ki pomeni povezovalno in že skoraj dva tisoč let uporabljano molitveno bogastvo vesoljne Cerkve.
Na koncu bi še rad omenil, kako je Emilijan Cevc, akademik in umetnostni zgodovinar, pisatelj Preprostih stvari (Ognjišče 1999), pred leti predlagal za današnje krščanske hiše in stanovanja družinski verski kotiček ‘domače Cerkve’, v katerem bi imel častno mesto križ in morda tudi podobe ali ikone svetnikov, ki so zavetniki družinskih članov. V kotičku bi bila tudi primerno oblikovana ‘omara’, v kateri bi imelo osrednje mesto Sveto pismo, v njej pa bi bili tudi shranjeni molitveniki, družinski rožni venec, krstne in druge spominske sveče družinskih članov ter cerkveni dokumenti družinskih članov (Družinska knjižica, krstni listi, poročni dokumenti, različne plakete in drugi cerkveni spomini: prvoobhajilni, birmanski itd.). Ta kotiček bi naj tudi postal prostor za družinsko molitev, za molitev ‘Cerkve v malem’.
Seveda si bo posameznik, zakonski par in vsaka družina sama izbrala najprimernejši prostor za domačo molitev in prav tako ob bogoslužni molitvi hvalnic in večernic, ali brez njih, z ljudskimi pobožnostmi ali drugimi molitvami slavila, hvalila in prosila Boga in po molitvi oblikovala svoje življenje po Božji volji.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 04, str. 48