Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest?

Imam nekaj vprašanj, povezanih z vero. Prvo: slišala sem, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti?
Jana

Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost. Takrat pa ta greh ni več neodpustljiv.
In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo vest. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.
Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano.
Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic ... in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega.
Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi izredno leto usmiljenja pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v dobrem.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016) 05, str. 48