Kaj je z dušami tistih, za katere nihče ne moli?

Poslušal sem domačega župnika, ki je govoril o trpljenju duš v vicah. Govoril je o ljudeh, ki so imeli sposobnost komunicirati s trpečimi dušami v vicah. Rekel je, da duše v vicah močno trpijo, ker nihče zanje ne moli. Na tej točki pa me je prešinilo vprašanje: Kaj pa neverniki, ki so vse življenje grešili in nimajo nikogar, ki bi zanje molil?
Ko sem se še nekoliko poglabljal v to, se mi je odprla nova nejasnost. Mnogo namreč slišimo o tem, da ima trpljenje znotraj krščanstva posebno mesto. Da po njem rastemo v veri in zaupanju v Boga. Da nas bo prava ljubezen slej ko prej privedla v trpljenje, zato je trpljenje odrešilno. Je ‘v naravi’ prave ljubezni. In ne nazadnje naj bi bili za zemeljsko trpljenje poplačani pri Bogu. Toda, kaj pa ljudje, ki nimajo kančka vere, a vendar umrejo v velikem trpljenju – recimo, da jim pulijo nohte, režejo organe ....?
Če trpljenje dojemamo kot nekakšen odpustek, bi moralo tudi trpljenje nevernika (torej nekoga zunaj krščanstva) ‘veljati’ enako kot trpljenje vernika, četudi mučenca za vero. To pa je popolnoma skregano z zdravo pametjo. Čemu bi bilo trpljenje samo po sebi nekaj tako posebnega?
Po drugi strani pa, če trpljenje samo na sebi ne predstavlja nečesa odrešujočega in je odrešilno zgolj trpljenje iz nekega transcendentalnega razloga – recimo iz ljubezni – kaj je v tem primeru merilo za ‘odrešilnost’ trpljenja? Mar ima višji cilj le trpljenje za ljubezen, za krščansko vero, in je ‘odrešilno trpljenje’ rezervirano le za ozek krog predanih izbrancev?
Tim
Hvala za zanimiva, a tudi kar malo zapletena vprašanja. Iz vašega zapisa sem razbral pravzaprav tri temeljna vprašanja, na katera bom skušal odgovoriti: vprašanje vic ter vprašanje trpljenja vernega in nevernega človeka.
Cerkev z vicami izrazi stanje po smrti tistih ljudi, ki so sicer umrli v Božji milosti, v prijateljstvu z Bogom torej, a so nepopolno očiščeni posledic svojih grehov. Predno se lahko popolnoma združijo z Bogom v nebesih, je naravno, da se morajo očistiti še teh ‘ostankov’ grešnosti, saj Bog ni združljiv z ničemer, kar je grešno. Zato se vica latinsko imenujejo ‘purgatorium’, kar pomeni ‘stanje očiščevanja’. Ker pa imamo iz zemeljske izkušnje spoznanje, da se vsako očiščevanja dogaja preko takšnega ali drugačnega trpljenja in bolečine in ker tudi svetopisemsko razodetje nakazuje ‘očiščujoči ogenj’ kot ‘sredstvo’ očiščevanja, je sklep o trpljenju v vicah logičen. Vendar je to trpljenje drugačno kot v stanju pekla, saj ljudje v vicah vedo, da jim je zveličanje zagotovljeno. Iz tega pa sledi, da duše v vicah ne trpijo zato, ker nihče ne bi zanje molil, kot ste vi razumeli župnika. V vicah vsi očiščujoče trpijo. Ker pa verujemo v občestvo svetih, torej v resnično občestveno vez vernih med seboj, si lahko v trpljenju pomagamo. To lahko doživljamo že v zemeljskem življenju, saj imamo že vsi izkušnjo, da nam je bližina ljubih ljudi lajšala trpljenje in bolečino; Cerkev pa nam zagotavlja, da lahko z molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli, še posebej s pridobitvijo popolnega odpustka zanje, pomagamo dušam v vicah pri tem, da je njihovo očiščevanje ‘hitrejše’. Čeprav oni že nekoliko drugače doživljajo čas, ker so s smrtjo že prešli meje kategorije prostora in časa, kot jih doživljamo v zemeljskem življenju, zato je to ‘hitrejše’ mogoče razumeti bolj v smislu intenzivnosti trpljenja. ‘Neverniki’, ki se znajdejo v vicah, pravzaprav niso več neverniki, saj bi se v vicah ne mogli pojaviti, če ne bi bili v živem odnosu z Bogom, ki jih je odrešil; čeprav to ni nujno povezano s pripadnostjo vidni instituciji. Glede tistih, ki nimajo na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil, pa lahko teoretično rečemo, da pač bodo morali dotrpeti svoj delež očiščevanja in nato bodo vstopili v nebeško veselje. Praktično pa lahko rečemo, da Cerkev kot občestvo vedno moli za vse, že pri vsaki sveti maši molimo za vse ljudi; mnogi sveti ljudje darujejo Bogu svoje molitve in žrtve za vse potrebne. Tudi popolni odpustek, sem že slišal, da kdo pridobi za tiste, za katere nihče več ne moli in so morda še v vicah. In še kakšna skrita ‘pomoč’ bi se našla, saj če smo Cerkev skrivnostno telo, torej organizem, potem v živem organizmu vsi udje sodelujejo z vsakim in si med seboj pomagajo.
In zdaj kakšna beseda še o trpljenju. Najprej: trpljenje je samo na sebi zlo in ne izhaja iz Boga. V raju ga ni bilo, vsaj tako lahko dojamemo razodetje. Tretje poglavje Prve Mojzesove knjige nam pove, da se je trpljenje pojavilo po svobodni odločitvi človeka (in tudi svobodni odločitvi nekaterih angelov), da se upre Bogu in se odpove njegovemu načrtu. Ko se je torej svobodno bitje odločilo za greh, se je kot posledica te odločitve pojavilo tudi trpljenje. Izvorno torej trpljenje v krščanstvu nima posebnega mesta, ampak nikakršnega, razen negativnega; še enkrat se spomnimo raja. Ko pa se je človek, ki ga Bog ljubi od vsega začetka, znašel v trpljenju in ločenosti od Boga, ki je ljubezen, se je ta Bog, ki ga je Kristus razodel kot Očeta, odločil, da človeka odreši. A ne kljub trpljenju, ampak prav ‘skozi’ trpljenje in smrt. Z učlovečenjem je Bog sam vstopil v človekovo doživljanje trpljenja in smrti kot posledici greha, zato da ju je od znotraj spremenil. Odkar je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo izrazil Božjo ljubezen do človeka in s tem posledice greha uničil, lahko tudi človek svoje trpljenje pridruži Kristusovemu, ko se z njim poveže in združi, in v tem primeru ima trpljenje lahko poseben odrešenjski pomen. Sicer ostaja samo znamenje prisotnosti zla in greha. Res pa je dejstvo, da je v tem po izvirnem grehu padlem svetu tudi resnična ljubezen prej ali slej povezana s trpljenjem. A vzrok ni ljubezen, marveč vse, kar je v okolici nasprotno ljubezni – torej zlo; a resnična ljubezen je močnejša od vsakega nasprotovanja in zato tudi zmore sprejeti vsakršno trpljenje, da lahko ljubi naprej in tako odrešuje.
Tudi pri tem vprašanju sprašujete o trpljenju ljudi, ki nimajo ‘niti kančka’ vere. Težko verjamem, da bi v takšnem stanju kdo ‘vzdržal’ prav vse življenje. Večinsko prepričanje pa je tudi, da se Bog v trenutku smrti vsakemu človeku na poseben način približa in mu ponudi svojo ljubezen. Kaj se pa takrat zgodi, ko je spoznanje že nekoliko drugačno kot v zemeljskem življenju, pa lahko le ugibamo. Vsekakor pa nam razodetje daje dovolj gotovosti, da lahko verjamemo, da se Bog za vsakega ‘potrudi’ do konca, da bi svojega otroka in brata ali sestro rešil. Sicer pa ostaja v veljavi, da je trpljenje brez Boga brezplodno in zgolj uničujoče. Zato je odločujoča vera kot živi odnos z Bogom, ne pa vera kot izpoved neke zunanje formule.
Naj sklenem z mislijo, navezano na konec vašega razmišljanja. Nobeno človeško trpljenje ni odrešilno. Odrešilno je le Kristusovo trpljenje, ker je trpljenje druge Božje osebe v človeški naravi, s katero se je združila. To pa je storila iz ljubezni. Ljubezen ne potrebuje nobene druge razlage, ker je ni mogoče razložiti. Naše trpljenje dobi smisel le, če postane izraz naše ljubezni in postane tako eno izmed ‘orodij’ za našo združitev s Kristusom tudi v njegovem trpljenju. Seveda ni to edina pot in edino ‘sredstvo’, je pa gotovo izredno pomembno, saj je normalno, da želimo biti eno z ljubljeno osebo predvsem v njenem trpljenju, če smo že v njenem veselju in sreči. In tako želi verni kristjan biti priličen Kristusu tudi v njegovem trpljenju.
TURNŠEK, Marjan.Ognjišče (2013) 05, str. 58