ODMEV na pismo meseca (Ognjišče, marec 2016)

V življenju je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš. (Ognjišče, marec 2016)

... Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

Odgovarjam na pismo iz marčevske številke, saj sem imel podobne težave, ki pa sem jih bolj ali manj uspešno odpravil.
Martina, prva težava, ki si jo omenila, je, da sebe vidiš kot ‘boljšo’ osebo od tistih, s katerimi se ne strinjaš. To, da se tega zavedaš in da hočeš spremeniti na bolje, je že dober znak. Treba je samo še preiti k dejanjem. Tudi sam ne prenašam najbolje oseb, s katerimi se ne strinjam. Pogosto mi gredo na živce in včasih celo zviška gledam nanje, zato te povsem razumem. Vendar se potem malo zamislim nad tem in ugotovim, da je to nesmiselno. Ljudje smo različni, drugače razmišljamo in imamo drugačne poglede na življenje. To poskušam imeti vedno v zavesti. Če se z nekom, ki je v moji bližini, ne strinjam ali mi gre na živce, preženem slabe misli, saj hočem živeti v dobrih odnosih in se pri tisti osebi osredotočim bolj na pozitivne lastnosti. Na začetku je bilo težko, sedaj pa ‘mi gre’ že zelo dobro, zato predlagam, da tudi ti poskusiš. Res je včasih težko, a s pravo voljo se da.
Druga stvar, ki te obremenjuje, praviš, je pomanjkanje volje. Napisala si, da zaostajaš pri študiju. To ne zato, ker te stvar ne bi zanimala ali se ne bi mogla naučiti, ampak ker nimaš nobene volje. Ne morem ti natančno napisati, kaj je najbolje storiti, lahko pa te spet spodbudim s svojo izkušnjo. Tudi jaz dolgo časa nisem imel nobene motivacije za učenje, a ne vem, zakaj. Čas sem raje preživljal ob računalniku ali pa zunaj. Motivacijo za učenje sta mi dali dve spoznanji: prvo, da je znanje, ki ga pridobim v šoli, oz. veščina tega, zelo uporabna v vsakdanjem življenju, in drugo (kar me je še posebej spodbudilo), da je treba čas, ki ga imamo, porabiti za to, da delamo nekaj konkretnega, koristnega, saj nam v nasprotnem primeru po glavi hodijo neumnosti. Slednje sem namreč opazil pri sebi. Res je, da se tudi sedaj občasno še vedno težko spravim k učenju, pa vendar lahko rečem, da se je stanje izboljšalo.
Upam, da je moj odgovor pomagal tebi in morda še komu drugemu.
Mile

Ognjišče (2016) 06, str. 50