Molitev za življenje pred porodnišnico

Pridružujem se študentki in drugim, ki so na glas izražali svojo bolečino, ker so prekinili svojo nosečnost. Bogu hvala za te plemenite ljudi, ki s svojo molitvijo trkajo na vest družbe, ki postaja s svojim obnašanjem brezno sramote.
Sem otrok druge svetovne vojne. Oče je bil kot zaveden Slovenec mnogo po zaporih, ne nazadnje smo bili tudi mi po koncu vojne v lagerju Strnišče.
Pri pouku v šoli je bila vera nekaj, kar je treba zatreti na vse načine, tudi brutalno. Žaljivo karikature duhovnikov, blažena svoboda, da sami odločamo o svojem telesu v vseh pogledih. Mitingi, pijančevanja, rajanja na sindikalnih izletih, opolzko obnašanje žensk ...
Poročila sva se. Rodila sta se nam dva lepa zdrava otroka. Potem se je v meni oglasil močan spomin na trpljenje in pomanjkanje v otroštvu. V meni je prevladal neki upor, ko sem hitro spet zanosila. Napuh je nadvladal vest, sočutje, niti staršem se nisem zaupala, da bi vedeli za mojo stisko. Šla sem na ginekologijo in specialist je bil takoj za to, tudi asistentka je bila pri tem nehumanem početju zelo vesele narave.
Ko se je vse končalo, – bilo je brez zapletov – sem se domov in v službo vrnila drugačna. Prestrašena. Brez samospoštovanja, kot pretepen pes, ki je vse skrival s krinko ravnodušnosti. V tem času seveda nisem imela vere. Poslušala sem aktiviste, ki so govorili o enakopravnosti z moškimi.

Kako bi se drugače končalo moje življenje in zakon, če bi srečala tako požrtvovalne ljudi, ki bi me z molitvijo opozarjali, da se podajam v nekaj človeka nevrednega! Tako pa mi je mož abortus grobo očital in rekel celo mladoletnemu sinu: »Mama je ubijala otroke!« V meni se je vse zlomilo. Danes razumem, da je mož sam hotel na ta način pokazati mojo krivdo, da bi bila primerljiva z njegovimi prestopki. Bila sem globoko ranjena, v družini se je naselil odpor, otroci niso več čutili nežnosti. Odšla sem po 38 letih zakona. Izgubila sem tudi možnost dedovanja.
Danes se še vedno kesam, ker nisem znala ohraniti zdrave družine. Zadoščujem za vse z molitvijo. Največja stvar je pa spoznanje, da sem, potem ko sem pristala na tleh, spet našla Boga. On mi daje moč v jeseni življenja, ki je polno preizkušenj, bolezni in tegob, da vidim v življenju tudi dobre stvari, ki jih je toliko, da se ji ne da našteti.
Tisti, ki so proti tej nenasilni molitvi pred ljubljansko porodnišnico, so še vedno ujetniki miselnosti: sprejmi in zavrzi in izražajo svojo ozkost do stvarstva. Če se reši le ena mama in otrok, celotno stvarstvo zavriska od veselja, zacvetijo najlepše rože in to ne le na fasadi in zasliši se pesem ljubezni.
Čeprav nekateri živimo na drugem koncu Slovenije, verjemite, da smo v mislih z vami. Bog naj vas ohrani in blagoslovi vaše delo, saj ste v teh kriznih časih preseljevanja narodov zares svetla luč na obzorju. Niste podlegli pogubni miselnosti tega sveta. Iskrena hvala.
Mojca

Pismo je nastalo ob pobudi 40 dni za življenje, oziroma ob ‘proti pobudi’ politične opcije, ki je zahtevala prepoved molitve pred porodnišnico. Najprej nekaj besed o molitveni pobudi 40 dni za življenje. Gre za mednarodno ekumensko in pro-life (za življenje) pobudo. Prizadeva si za kulturo življenja, za rešitev nerojenih, za zaščito žensk pred ranjenostjo zaradi umetnega splava ter za spreobrnjenje zdravstvenega osebja in zagovornikov splava. Je pobuda 40-dnevne molitve in posta, ozaveščanja lokalne skupnosti in neprekinjenega miroljubnega bedenja pred ustanovo, kjer se opravljajo splavi. V Sloveniji ta molitev poteka pred ljubljansko porodnišnico. Doslej je že tri krat potekala molitev po 40 dni.
Pobuda ni naperjena proti ženam, ki se odločijo za splav, ampak jim želi biti v pomoč. Splavu lahko botruje tudi stiska mater, ki ne vidijo izhoda iz trenutnih težav. Seveda se ta stiska s splavom ne konča, kakor dokazuje tudi to pismo. In zato ta pobuda želi moliti, pa tudi osveščati žene, da se ne bi odločile za splav, ki je umor nemočnega bitja. Prav tako skušajo nuditi drugo pomoč ženam, ki se znajdejo v stiski in nameravajo narediti splav. Na spletni strani so zapisali, da so s svojo molitvijo in postom, z ozaveščanjem in miroljubnimi bedenji, v 607 mestih po vsem svetu (v 32 državah) doslej rešili 11.165 človeških življenj, kolikor oni vedo), 127 aborcionistov je prenehalo opravljati splave, 64 abortivnih klinik se je zaprlo in več kot 675.000 prostovoljcev je sodelovalo v molitvi in bedenju pred klinikami. Judovska modrost pravi: kdor je rešil eno življenje, je rešil ves svet. Molitvena pobuda je rešila kar 11.165 življenj!

Pobuda ni naperjena proti nikomur, čeprav ne zamolči, da je splav zločin proti nemočnemu človeku, ampak skuša ozaveščati, moliti in pomagati. Tudi zato, ker vedno znova prihajajo k njim žene, ki so naredile splav, in pripovedujejo o svoji stiski in težavah, ki jih doživljajo po splavu. Tudi to pismo opisuje težave žene, ki je naredila splav. Primer pa niti malo ni osamljen, zato je pobuda tudi pomoč ženam, da ne bi doživljale stiske po opravljenem splavu.
Prav zaradi nenasilnosti in dobrohotnosti pobude je čudno, da so nekatere politične sile hotele prepovedati molitvena zborovanja pred ljubljansko porodnišnico. Taka prepoved ni demokratična. Vsak človek ima pravico povedati svoje mnenje, če to naredi spoštljivo in nenasilno. Tako imajo to pravico tudi skupine in ljudje, ki branijo življenje. Zakaj bi samo zlu bila dana pravica, da govori? Zakaj bi plemenite pobude ne imele pravice, da povedo svoje mišljenje? Zato se moramo ostro upreti zahtevam po prepovedi javne molitve. Pismo gospe dokazuje, kako je taka molitev potrebna in dobrodošla. Tudi ne drži trditev nasprotnikov molitve, da z javno molitvijo kratijo svobodo žena, ki bi se odločile za splav. Če pobuda 40 dni za življenje ženam pove, kaj pomeni splav, kakšne travme povzroči pri večini žena, potem daje koristne informacije, ki jih matere drugje žal ne dobijo. Več informacij ko imaš, lažje se odločiš. Torej pobuda povečuje svobodo, saj svobodna odločitev temelji na dobrih informacijah.
Pobuda izziva tudi nas vse, da znamo obsoditi greh (splav), imeti pa odprto srce za grešnika (žene, ki opravijo splav). Bolj kot obsodbo potrebujejo pomoč in razumevanje, predvsem pa ustvarjanje takega ozračja v družbi in družinah, da bodo vsi otroci zaželeni in lepo sprejeti. V okolju, kjer smo ali delujemo, širimo življenju naklonjeno miselnost. Podpirajmo pa tudi tiste organizacije in politične stranke, ki zagovarjajo življenje, zakonsko zvezo moža in žene in družno. Tako bo samo ozračje v družbi pomagalo k večjemu spoštovanju življenja.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 06, str. 48