Smo ločenke z otroki res dobre samo še za bežne avanture?

Po več kot 15 letih zakona se je mož odločil za mlajšo sodelavko in tako sem ostala sama s tremi najstniki. Po mesecih objokovanja in samoobtoževanja sem se kljub vsemu odločila, da se vsaj malo vrnem v družbo in se malce oddahnem od nenehne skrbi za otroke ter se vsaj malo sprostim.
Kar hitro pa sem spoznala, da moški v ločenkah vidijo le dobro priložnost za avanture, pa naj bodo samski, ločeni ali poročeni. Ko jim poveš, da ti ni za avanturo, in če boš še šla v zvezo, si za resen odnos, je v glavnem odgovor isti: “A ti res misliš, da se bo kateri moški odločil za resno zvezo z materjo treh otrok?”, “A si res tako staromodna, da se ne bi za občasna srečanja mogla kaj zmeniti?” Naj povem, da ko grem ven, ne iščem partnerja, čeprav priznam, da si ne predstavljam, da bom do konca življenja ostala sama, in včasih močno pogrešam ramo, na katero bi se naslonila, in nekoga, s katerim bi se iskreno nasmejala, a tega nočem za vsako ceno.
Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?
Hkrati pa se sprašujem, ali tudi pri nas ločenkah dobivajo občutek, da si želimo samo občasnih srečanj?
Pa še to. Tudi v Cerkvi smo ločeni zapostavljeni, saj smo ob morebitni novi zvezi ‘obsojeni’ na obrobno življenje v cerkvenem občestvu. In čeprav se zadnje čase veliko govori o nekih posebnih pogojih, ob katerih bi lahko prejemali obhajilo, pa se obenem tudi vedno znova ponavlja, da ločeni in ponovno civilno poročeni oz. v novi zvezi, živijo v smrtnem grehu. Pa ne govorimo samo o prejemanju obhajila, tu je tudi branje beril in vse sodelovanje, ki bi lahko bilo ljudem v pohujšanje. A res moram sedaj zato, ker se je moj mož odločil, da noče več nadaljevati zveze z mano, do smrti ostati sama, da bom v očeh Cerkve in občestva vredna in zgledna kristjanka, da lahko upam na večno življenje? Po drugi strani pa lahko nekateri možje in žene, za katere vsi vemo, da živijo dvojno življenje in imajo poleg zakonca še zvezo s sodelavko ali pa kakšno kolegico, mirno sodelujejo v življenju Cerkve in pristopajo k obhajilu.
A ni Bog usmiljen in bo razumel, da si človek, ki mu je življenje prineslo grenko izkušnjo razpada zveze, želi ob sebi imeti nekoga, na katerega se lahko zanese, da si kljub neuspehu prvega zakona želi, da je ljubljen? A smo potem, če se odločimo za ponovno zvezo, obsojeni na večno pogubljenje? Ali ni Kristus umrl tudi za tiste, ki bi si želeli sveti zakon, pa si ga žal zaradi napačne odločitve v mladosti ne morejo več želeti?.
Lenka

V svojem pismu omenjate veliko vprašanj. Zdi se, da ste kot ločenka z otroki imeli negativne izkušnje z moškimi na splošno in zato zaradi svoje slabe izkušnje o njih pišete tako negativno, čeprav sami veste, da so moški, podobno kot ženske, zelo različni. Očitno na temelju vaše izkušnje nekateri, menim, da maloštevilni, res mislijo, da so ločenke z otroki dobre le za bežne avanture. Kristus, ki pozna vašo stisko in ranjenost, misli drugače, in je do vas sočuten ter vas ljubeče spremlja in podpira na vaši življenjski poti. Prepričan sem, da poznate cerkveni nauk, ki nas uči, da smo vsi kristjani, tudi ločeni in razvezani, v moči krsta poklicani k svetosti. Preden bom naprej odgovarjal, naj zapišem, da danes marsikatera ločenka, seveda enako lahko ločenec, brez ponovne poroke dosega visoko človeško zrelost in tudi krščansko svetost. Celo si želim, da bi v skorajšnji prihodnosti Cerkev tudi uradno priznala, kateri od njih, podobno kot včasih vdovam, herojske kreposti in tudi uradno razglasila njihovo svetost, da bi bila ločenim vzornica. In zdaj bom poskusil odgovoriti na nekatera od vaših vprašanj.
Vsak človek nosi v sebi dednost svojih prednikov in tudi vzorce iz svoje družine, nekateri dialoške, kjer so bile vloge staršev primerno porazdeljene in je v družini tudi uspeval dialog med starši in otroki, in drugi, v katerih je imel oče ali mati prehudo premoč in se zato otrok v lastni družini ni naučil resnične komunikacije. Navadno ne gre tolikokrat zgolj za ‘moško’ ali ‘žensko’ sebičnost, marveč za dednost in vzorce, ki se jih je naučil v domači hiši, in za rane, ki jih je dobil v otroštvu ali v dobi odraščanja, in jih ni mogel pozdraviti. Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnosti, in drugi, ki jim to ni bilo omogočeno in bi si bili morali te ‘veščine’ pridobiti vsaj pred poroko, če bi želeli dober zakon. Brez dialoga, ki vključuje slišanje drugega in nenehno spreminjanje in spreobračanje, zakonci in družine ne morejo kvalitetno živeti in se zato zakonci ločujejo in družine razbijajo. Cerkev se sicer v zadnjih desetletjih zelo trudi, da bi mladim pomagala h kvalitetni pripravi na zakon, v čemer je včasih bolj drugič manj uspešna, saj so tudi mediji, predvsem rumeni tisk, glede tega pogosto zelo škodljivi.
Z druge strani pa ima Cerkev izdelan nauk o zakonu in družini, ki vključuje tudi predpise, nekateri so trajni in nespremenljivi, druge pa lahko ali celo mora spreminjati in prilagajati znamenjem časa. Pomislite, kako je bila glede prejemanja obhajila v zgodovini Cerkve različna praksa. V zgodnji Cerkvi so vsi ljudje, ki so imeli pravico do sodelovanja pri evharistiji, prejemali tudi obhajilo. Pozneje se je prejemanje obhajila zelo zmanjšalo in je moral 4. lateranski cerkveni zbor, leta 1215, celo zapovedati prejem obhajila vsaj enkrat na leto, kar so poznejši cerkveni zbori ponavljali, in tudi sedanji Katekizem katoliške Cerkve omenja to cerkveno zapoved (prim. KKC 1389). Zanimivo je, da je v 13. stoletju velika svetnica sv. Klara Asiška († 1253) priporočila svojim sestram klarisam prejem obhajila samo ‘sedemkrat na leto’ (na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov). Naj še omenim, čeprav je to mnogim znano, da je po strogem janzenizmu šele papež sv. Pij X. v začetku dvajsetega stoletja, torej pred dobrimi sto leti, začel uradno pospeševati pogosto prejemanje sv. obhajila, in nihče ne more reči, da v tistem dokaj dolgem obdobju življenja Cerkve niso v njej živeli številni svetniki, četudi so redkeje, kot je to danes navada, prejemali sv. obhajilo. Naj poudarim, da je molitev, kaj šele maša tudi brez obhajila, nujno in odlično sredstvo za rast v svetosti.

Za vse razvezane zakonce, predvsem za tiste, ki imajo otroke, velja, da si morajo prizadevati za medsebojno odpuščanje in spravo, čeprav je to še tako boleče. To potrebujeta oba bivša zakonca, predvsem pa njuni otroci. Zato vas vabim, spoštovani ločeni in razvezani, da bi bili usmiljeni do svojega bivšega moža (žene), ki za svojo srečo potrebuje vaše odpuščanje in usmiljenje. To bo pa tudi vam pomagalo, da boste lažje živeli z ranami, ki ste jih dobili ob razvezi, predvsem pa vaše usmiljenje do očeta (matere) vaših otrok potrebujejo vaši otroci, ki ostajajo vajini, in zato potrebujejo tudi vajin dobrohoten starševski medsebojni odnos. Samo ob doživljanju vajinega korektnega odnosa se bodo lahko razvili v zdrave osebnosti in postali sposobni za graditev novih odnosov z drugimi ljudmi, in ko bodo odrasli in če se poročili, tudi s svojimi bodočimi partnerji in da vajinega ločitvenega vzorca ne bi ponavljali. Vem, da se zavedate, da so vaši najstniki sedaj vaša glavna skrb. Zato vam, spoštovana gospa Lenka, želim, da bi vajine otroke vzgojili za dobre kristjane, zrele za zakonski ali morda za duhovni poklic, saj je po svetu zmerom več duhovniških kandidatov otrok ločenih staršev. Zanimivo je, da je papež Frančišek želel, da je njegovo spodbudo o zakonu in družini Radost ljubezni predstavil javnosti dunajski nadškof in kardinal Christoph Schönborn, ki je tudi otrok ločenih staršev.
Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci in zato Bog in Cerkev upravičeno pričakujeta od krščanskih ločenk in ločencev, da so dejavni v župniji, kjer živijo. Prav je, da se, če še niso, vključijo v katero od župnijskih skupin (npr. skupino staršev veroučencev), lahko v katero od cerkvenih gibanj, morda v pevski zbor, Karitas ali na kateri drugi način služenja skupnosti.

Ognjišče (2016) 06, str. 46