Kdaj je cerkveni zakon neveljaven!?

Moje ime je Minka in me zanima ničnost zakonske zveze. Kakšen je postopek, koliko časa traja in koliko je treba to za plačati? Imam novega partnerja in si zelo želim z njim imeti enega otroka. V prejšnjem zakonu imam dva otroka. Sedanji partner pa noče, da bi bil otrok nezakonski, ker redno hodi k maši in hoče svojega otroka versko vzgajati. Zato sem se obrnila na vas, če mi lahko kaj svetujete oz. pomagate. Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem in vas pozdravljam.
Minka

Hvala za vaše pismo. Z veseljem odgovarjam nanj. Zanima vas ničnost zakonske zveze. Področje, ki zasluži največ pozornosti, so naše družine. Tam se dogajajo lepe in manj lepe zgodbe, ki na svoj način zaznamujejo ljudi. Srečno zakonsko življenje lahko osreči vse, najbolj pa otroke. Zato so zakonske ločitve odprte rane, ki najbolj krvavijo v otroških dušah. Da bi jih bilo čim manj, je potrebno srkati nova znanja, ki jih ponujata Cerkev in družba.
Razvezani zakonci se pogosto sprašujejo, ali je bil njihov zakon sploh veljavno sklenjen. Nekateri so v vesti prepričani, da njihov zakon nikoli ni zares obstajal. Da bi prišli do resnice, lahko razvezanim zakoncem najbolj pomagajo dušni pastirji (župniki) in cerkvena sodišča. Pomoč potrebujejo še posebej tisti zakonci, ki so se že drugič (civilno) poročili. Za reševanje zakonskih kriz je potrebno na najbližje cerkveno sodišče (Ljubljana ali Maribor) vložiti tožbeni spis.

V tožbenem spisu se na kratko opiše potek zakonske zveze (od sklenitve do razpada). Razlogov za ničnost zakonske zveze je veliko. Zakon je lahko ničen zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo v zakon prisiljen, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel; nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko.

Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu, odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko se začne redni postopek, traja običajno eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakoncev. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci se ne kličejo za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.
Papež Frančišek je leta 2015 posodobil postopke za ničnost zakonske zveze in jih zelo približal ljudem. Uvedel je novosti, ki lahko zakoncem hitro pomagajo do resnice. Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo so: pomanjkanje vere; kratko sobivanje zakoncev; povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok; trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki; zvijačno prikrivanje neplodnosti; težke nalezljive bolezni; otrok iz predhodne zveze ali prestajanja zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko; nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev; pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi, idr. Gre za novosti, ko je dokaze za ničnost zakona mogoče zbrati v čim krajšem možnem času. Škofom pri tem pomagajo izkušeni možje in žene, ki dobro poznajo cerkveno pravo in zakonsko problematiko. Pri vsakem postopku pa morajo nujno sodelovati tudi priče. Priče so nepogrešljive pri zbiranju dokaznega gradiva. Papež Frančišek je sodiščem dovolil, da lahko postopke vodijo tudi takrat, ko zakonci predlagajo samo eno pričo. Gre za kvalificirane priče, ki so neposredno spremljale razpad zakonske zveze. Podobno kot priče so v nekaterih primerih nujni advokati, ki lahko zakoncem pomagajo z nasveti in strokovni izvedenci, ki s svojim znanjem lahko sodnikom pomagajo do moralne gotovosti.
Največ težav pri ničnostnih postopkih pa vernikom povzročajo sodniške takse. Papež Frančišek želi, da bi bili postopki na cerkvenih sodiščih brezplačni. To je mogoče v krajevnih Cerkvah, ki imajo z državo urejeno financiranje cerkvenih služb. Takse nikoli niso uperjene proti ljudem, ki iščejo pravico, ampak so znamenje solidarnosti do tistih, ki delajo na cerkvenih sodiščih. Sodniki in drugi uslužbenci cerkvenih sodišč imajo pravico, da za svoje delo prejmejo primerno plačilo ali vsaj skromno nagrado. In prav to so simbolične takse (na cerkvenih sodiščih) v Sloveniji.
SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 7, str. 46-47.