Kaj bo s samomorilci po smrti?

Na vas se obračam z vprašanjem. Brala sem knjigo Zadela me je strela kolumbijske zobozdravnice dr. Glorie Polo Ortiz, ki opisuje svoja doživljanja v onstranstvu. Vse lepo in prav, zmotilo pa me je opisovanje posledic za samomorilce.
V knjigi pravi: »Tam so bili samomorilci, ki so si v trenutku obupa vzeli življenje, in zdaj so bili v teh mukah, v tej stiski, v tem trpljenju obdani od teh grozljivih stvari; okrog njih so bili demoni, ki so jih mučili. Najstrašnejša pri vsem tem je bila odsotnost Boga, kajti tam ne čutiš Boga.« »Če bi bili vedeli, kaj jih čaka po samomoru, bi bili gotovo rajši izbrali zaporno kazen ...« In še: »Vse osebe razen tistih, ki si vzamejo življenje, izkusijo objem Boga Očeta ...« To se mi zdi nenormalno! Ne morem verjeti v takega Boga, ki bi najbolj kaznoval tiste, ki bi najbolj potrebovali pomoč, sočutje, usmiljenje, skratka objem Boga Očeta. Vemo, da si nihče iz ljubega veselja ne vzame življenja, ampak da so za tem grozne stiske in trpljenje, in prepričana sem, da večina na koncu, ko odpovejo živci, komaj ve, kaj počne. Kdor je vsaj malo izkusil, kako je, ko človeku odpovejo živci, si nikakor ne bi drznil obsojati takih ljudi, ampak bi Boga hvalil, da je zdrav. Saj je večina bolezni težkih, ampak če se ti v glavi dobesedno stemni, je to po mojem mnenju hujše od vseh bolezni.
In takšne naj bi Bog tako kaznoval? So mar sami krivi za vse hudo, kar se jim dogaja, so sami krivi, ker nimajo jeklenih živcev in debele kože, da bi lahko vse prenesli?
Kaj menite o tem?
Andreja
Spoštovana Andreja!
Nekaj ur po prejemu vašega vprašanja mi je znanec povedal, da je pred nekaj urami njegova štiridesetletna vrtičkarska soseda, mama dveh otrok, oba z možem pa sta brez službe, naredila samomor. Zdelo se mu je, da je pokojna postajala zmerom bolj depresivna, vendar na možnost sosedinega samomora ni nikoli pomislil. O samomoru sem pred kratkim v Ognjišču že odgovoril (Ognjišče 2012, 2, 54-55), in tam lahko najdete takšno osvetlitev samomora, ki upošteva tudi vaše sočutno razmišljanje. Vaše vprašanje je zelo konkretno in izhaja iz knjige kolumbijske zobozdravnice Zadela me je strela. Nekateri bralci Ognjišča so jo najbrž prebrali, zato bo tudi odgovor na izjave v tej knjigi. Knjiga Zadela me je strela bi zaradi branosti zaslužila, da bi bila tudi pri nas predstavljena s teološkega, predvsem eshatološkega (poslednje reči: smrt, sodba, pekel, nebesa), antropološkega, psihološkega in še kakšnega vidika. Predvsem pa o podobi sočutnega Boga, kot jo predstavlja Kristus. Tukaj o tem zaradi omejenega prostora ni mogoče razpravljati. Ob vašem vprašanju sem se spomnil na sv. Janeza Vianeja, arškega župnika, ki je imel različne darove, tudi dar gledanja onstran, »v drugi svet«, kot pravi večji naslov v knjigi Arški župnik, življenjepis sv. Janeza Marije Vianeja (Ognjišče, Koper 1999, 335-338) in glede konkretnega samomorilca popolnoma drugače razmišlja kot avtorica knjige Zadela me je strela. Vianejeva besedila so pred njegovo razglasitvijo za blaženega in svetnika pregledali teološki strokovnjaki, ki v njegovem učenju niso našli nič takšnega, kar ne bi bilo v skladu z dogmatičnim in moralnim naukom Cerkve ter podobo svetopisemskega Boga. Besedila v knjigi Zadela me je strela pa, gledano teološko cerkvenostno, niso primerljiva z Vianejevimi besedili. Zdi se mi najbolje, da zaradi odlične ilustrativnosti kar dobesedno navedem Vianejevo besedilo iz knjige Arški župnik.
»Med ograjo na mostu in vodo. Leta 1855 je šel duhovnik Guillomet v Ars. V vlaku so vsi govorili o čudežih svetega župnika. Samo neka zelo žalostna gospa je mirno poslušala. Ko je Guillomet na postaji Villefranche izstopil za Ars, je ta gospa spregovorila: “Gospod, dovolite, da grem z vami v Ars. Prav tako lepo bo tam kot kje drugje. Potujem namreč za razvedrilo.” Voz jih je pripeljal v Ars. Izstopili so pred arško cerkvijo. Krščanski nauk, ki je bil vsak dan ob enajstih, se je bližal koncu. Guillomet je peljal žensko na prostor med cerkvijo in župniščem. Nista dolgo časa čakala. Arški župnik se je, oblečen v koretelj, prikazal pred cerkvijo. Ustavil se je pred črno oblečeno gospo, ki je pokleknila, ker so pokleknili tudi vsi drugi. Sveti župnik se je sklonil in ji zašepetal na uho. ‘Rešen je.’ Neznanko je to pretreslo. Vianej je ponovil: “Rešen je.” Tujka je zamahnila z roko, da ne more verjeti. Tedaj ji je svetnik ponovno odgovoril in poudarjal vsako besedo: “Rečem vam, da je rešen. V vicah je. Moliti morate zanj. Med ograjo na mostu in vodo je še utegnil obuditi kesanje. Devica Marija mu je izprosila to milost. Spomnite se na Marijin mesec v svoji sobi doma. Včasih se je vaš mož, četudi neveren, pridružil vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in odpuščanja.” Guillomet je slišal vsako besedo. Razumel jih je pozneje. Žalujoča gospa je prebila ure po tem srečanju v molitvi in samoti. Njeno obličje se je spremenilo, zopet se ji je povrnil v duši mir. Preden je odpotovala, je povedala Guillometu: “Zdravniki so mi svetovali, da moram potovati zaradi svojega zdravja. Ubogala sem jih, a v resnici me je razjedal samo divji obup. Moj mož ni bil veren. Mislila sem samo na to, kako bi ga pripeljala nazaj k Bogu. Toda nisem imela dovolj časa. Naredil je samomor. Mislila sem, da je pogubljen. Zdaj vem, da se bova spet videla v nebesih. Ozdravljena sem.”«
Andreja, menim, da ste iz gornjega sicer privatnega ‘razodetja’ dobili zadovoljiv odgovor. Arškemu župniku Janezu Vianeju je Cerkev z njegovo razglasitvijo za svetnika uradno priznala svetost in pravovernost njegovega nauka. Zato menim, da se kot katoliška kristjanka na Vianeja lahko popolnoma zanesete. Vemo, da je brezpogojna Božja ljubezen do vsakega človeka, tudi samomorilca, zelo iznajdljiva, saj Bog pozna vsega človeka, vse njegove stiske in nemoči, njegove bolezni in borbe, tudi njegovo prizadeto svobodno odločitev. Menite, da zmanjšana prištevnost zaradi številnih razlogov v času samomora gotovo zmanjšuje svobodno voljo, ki je pomembna za vsak veliki greh, kar objektivno samomor je, zato je vaše razmišljanje pravilno. Sicer pa je Kristus umrl za vse ljudi, in kot mnogi teologi menijo, bo Bog ob umiranju vsakemu človeku, podobno kot križanima razbojnikoma ob Kristusovem križu, še enkrat ponudil priložnost, da se odloči za ljubezen z malo in za Ljubezen z veliko začetnico in za občestvo svetih v Bogu ali za sovraštvo in večno osamljenost. Zato tudi kristjani za umirajočega molimo in upamo, da tudi občestvo svetih, predvsem pa pokojni zveličani sorodniki in znanci, zanj molijo, da bi se odločil za Ljubezen in za Boga.
V tem konkretnem odgovoru pa sv. Janez Vianej še nekaj sporoča tudi nam, da je namreč za bližnje, žive in pokojne, zveličavno moliti in se ne smemo nikoli naveličati. Kristus nas spodbuja: »Prosite in boste prejeli,« kar velja za odrešenje tudi tistih, ki so naredili samomor, kot za tiste, ki so v samomorilski skušnjavi, da ga ne bi storili.

ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (Pisma). (2016) 07, str. 54