Zakaj se moj otrok tako vede?

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje ... take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja ...). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

Kar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave ... Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije ...) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54