Mami, daj nehaj s temi ‘forami’

Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

Spoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48