Življenjska spoved

Kljub temu, da je izraz že sam po sebi dovolj zgovoren, vas prosim, če lahko napišete kaj več o t. i. življenjski spovedi: kako se je treba pripraviti nanjo, kako poteka, kdaj in ob kakšnih priložnostih jo je priporočljivo opraviti, kakšen je njen namen, ali je potrebna vnaprejšnja prijava, oz. dogovor s spovednikom, če se spoved obhaja v spovednici ali bolj v obliki pogovora s spovednikom, ali je bolje spovednika dobro poznati ...?
Marija

Spoštovana gospa Marija, pozdravljeni!
Življenjske spovedi morda mlajši sploh ne poznajo več, zato je vaše vprašanje več kot na mestu. Priporočilo Cerkve je, da redno pogosto obhajamo zakrament sprave, morda je to mesečno ali na štirinajst dni. Saj zakrament sprave ni osredinjen samo na odpuščanje grehov, ampak tudi na poživljeno milost, ki jo spovedanec prav v tistem trenutku in v povezavi z izpovedanimi grehe najbolj potrebuje, da bi v bodoče lahko prepoznaval in premagoval skušnjave na teh področjih. Iz tega že lahko sklenemo, da tako imenovana življenjska spoved ni nekaj rednega ali običajnega.
Poglejmo najprej, kaj pomeni. Življenjska spoved je neke vrste ‘sprehod’ skozi tisti del življenja, v katerem smo že bili sposobni svobodnih odločitev za slabo in smo s tem grešili. Pri tem sprehodu se poskušamo spomniti in si ponovno postaviti pred oči vse grehe, ki se jih spominjamo, tudi če smo se jih že izpovedali.
Zakaj to storiti, če so grehi že odpuščeni? Vsekakor ne zato, ker bi dvomili v Božje odpuščanje. V takšnem primeru se je življenjski spovedi treba odpovedati, saj bi lahko vodila v nezaupanje Bogu ali v škrupoloznost. Ponovna izpoved že izpovedanih grehov je smiselna le kot posebna ‘duhovna vaja’, s katero želimo Bogu ponovno izkazati veliko hvaležnost za njegovo dobroto in milost njegovega odpuščanja. Večji greh, ko nam je namreč Gospod odpustil, večjo ljubezen nam je izkazal in večje ljubezni je vreden; in prav je, da mu jo vedno znova in znova tudi izpovemo. In življenjska spoved je takšno dejanje. Nas pa ne sme voditi v žalost, ki uničuje, ampak v izraz hvaležnosti in veselja nad Bogom, ki se nas je usmilil in nam izkazal svojo neizmerno dobroto in usmiljenje.
Na takšen način ‘se sprehodimo’ skozi svoje življenje ob kakšnih posebnih življenjskih prelomnicah, pomembnih odločitvah ali ob letnih duhovnih vajah. Vsekakor ob posebnih simbolnih trenutkih življenja in ne prepogosto, saj bi nas to lahko preveč zadrževalo v preteklosti in nas odtujevalo sedanjosti, ki je edino pomembna v duhovnem življenju.
Nanjo se pripravimo tako, da si vzamemo dovolj časa in v molitvi pregledamo svoje življenje z vidika naše grešnosti. Gre torej za pogovor z Bogom o naši preteklosti s tega vidika, ne za našo samopresojanje preteklega življenja. Lahko si glavne mejnike tudi zapišemo in tudi svoje konkretne grešne reakcije, da jih nato lažje nanizamo pri spovedi, ki ni spet neka ‘debata’ o preteklih grehih, ampak bolj njihovo naštevanje z namenom, da Boga slavimo za njegovo velikodušno odpuščajočo ljubezen. Pri tem pa se lahko tudi kaj naučimo za prihodnost, ko prepoznavamo okoliščine, ki so nas vodile v grešnost. Tako jih bomo lažje prepoznavali tudi v prihodnje in se jim zoperstavili. Lahko pa tudi prepoznavamo, kaj nam je pomagalo v boju zoper greh, oziroma kaj nas je v greh spodbujalo in vodilo.
Glede praktične izpeljave je veliko odvisno od osebnih okoliščin. Vsekakor takšna spoved ni primerna v časih množičnega spovedovanja, ko v vrsti čaka veliko spovedancev. Glede kraja je gotovo bolj primeren spovedni kabinet kot pa klasična spovednica, a v bistvu prostor ni niti toliko pomemben. Verjetno pa se je zelo priporočljivo s spovednikom o takšni spovedi predhodno dogovoriti. Glede poznanstva s spovednikom ali ne, je odločitev oziroma smiselnost odvisna od vsakega posameznika. Nekomu lahko koristi, drugega pa bi oviralo. Načelno pa se življenjska spoved lahko obhaja pri vsakem spovedniku, le da dobro pozna njen smisel in pomen.
Praktičen nasvet: zaradi lažjega odvijanja ‘filma’ življenja je morda primerno pričeti v sedanjem trenutku in se vračati nazaj, bolj kot pa se v duhu in spominu preseliti nekam daleč nazaj v otroštvo in nato nadaljevati ‘potovanje’ po življenju do sedanjosti. Tako namreč sedanji trenutek lažje oživi predhodnega in le-ta spet prejšnjega in tako naprej. Vendar pa pri takšni spovedi ni najpomembnejše to, da nobenega greha ne izpustimo, ampak bolj notranja drža spokorjenosti.
Še enkrat pa naj poudarim, da je življenjska spoved predvsem izraz velikega veselja in hvaležnosti nad do sedaj v življenju doživetem Božjem usmiljenju in ne potreba po ponovnem odpuščanju že odpuščenih grehov.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2011) 07, str. 47