Poroka sredi vinograda

Bila sem priča nekemu dogodku, približno pred petnajstimi leti. Pri nekem vinogradniku smo sadili vinsko trto, bilo nas je več kot petdeset ljudi, med njimi tudi trije mladi pari, za katere smo vedeli, da živijo skupaj neporočeni. Vinogradnik je za vse tri pare kupil prstane in pripeljal duhovnika, ki jih je kar tam, sredi vinograda, cerkveno poročil. Bil je križ na mizi in vse drugo, kar mora biti zraven, samo maše ni bilo, prič pa ogromno. Mene še vedno zanima, če so ti zakoni veljavni. Prosim, če mi lahko odgovorite.
Maja
Z veseljem sem prebral vaše pismo. Ugotavljam, da se po vsem svetu in tudi pri nas v Sloveniji dogajajo zanimivi poročni obredi, ki so že na meji veljavnega. Vaš opis dogodka skriva v sebi kopico vprašanj, ki si jih bom kar sam zastavil in skušal nanje odgovoriti.
Papež Frančišek bi se vsekakor strinjal z vinogradnikom, da je treba parom, ki še niso poročeni in živijo kar tako skupaj (‘na koruzi’), pomagati, da uredijo svoj stil življenja. Pomagati pa pomeni, da se jih najprej spodbudi, da premislijo ali si cerkveni zakon zares želijo in če so sploh sposobni, da ga sklenejo. To pomeni, da so samski in brez kakršnegakoli zadržka. Zato, da se bodoči zakonci pravilno poučijo o cerkveni poroki, gredo na predzakonski tečaj, k domačemu župniku ali na organizirane kraje po Sloveniji. Po navodilih slovenskih škofov je predzakonski tečaj za zaročence obvezen. V skrajnem primeru ga lahko spregleda župnik, če ima moralno gotovost, da sta zaročenca drugače dobro pripravljena na zakon. Ker vsega tega iz vašega pisma ni mogoče razbrati, sklepam (v dobri veri), da so bili pari, ki so doživeli tako hitro poroko sredi vinograda, dobro znani duhovniku, da je tako hitro in brez težav pristopil k poročnemu obredu. Recimo, da so bili ti pari znani duhovniku in da je po opravljenem obredu z vsakim parom opravil še pogovor in potem z njimi sestavil še ženitveni zapisnik. Samo v tem primeru, bi se vse tri poroke lahko izšle kot veljavni obred. Drugače pa bi se lahko šele ob sestavljanju ženitvenega zapisnika odkrilo, da ti mladi ljudje sploh niso bili sposobni za zakonsko zvezo in da se taka poroka sploh ne bi smela zgoditi. To bi bila velika sramota za duhovnika, če bi se kasneje odkrile pomanjkljivosti (npr. zakonski zadržki), in bi to pomenilo, da so bile poroke neveljavne. Zato velja pravilo, da se ženitveni zapisnik vedno sestavi pred poroko, da lahko duhovnik v miru zbere vse potrebne dokumente, da se potrdi svobodni stan zaročencev. Vaš primer skušam razlagati čim bolj dobronamerno. Upam si celo trditi, da so naši duhovniki o tem dobro poučeni in da si brez velike gotovosti ne bi upali kar tako skočiti v vinograd in prisostvovati poroki ljudem, ki jih prvič vidijo.
V pismu ste omenili, da je bilo ob tej priložnosti v vinogradu veliko ljudi. Torej poročnih prič res ni manjkalo. Za veljavno sklenitev cerkvene poroke sta nujno potrebni vsaj dve priči, da lahko potrdita resničnost dogodka. Upam, da so vse tiste priče slišale, kako so pari posamično izrekli zakonsko privolitev. Privolitev je namreč tista, ki naredi zakon. Recimo, da so bile privolitve v vsakem primeru pravilno izrečene in da so bili nekateri izmed tam navzočih povabljeni, da kasneje to potrdijo tudi s svojim podpisom. Podpisati so morali ženitveni zapisnik, ki se je verjetno izpolnil po poroki.
V vašem pismu je najbolj nenavadno to, da se je poroka zgodila kar sredi vinograda. Običajno se poroke opravijo v domači župnijski cerkvi ali v drugi cerkvi ali kapeli. Da se poroka lahko opravi na drugem primernem kraju (npr. v vinogradu), lahko dovoli samo krajevni škof. Tukaj sem pa res v veliki dilemi, če je ta duhovnik pridobil potrebno dovoljenje. Če ga ni pridobil, so bile poroke nedopustne. V Sloveniji imamo namreč preveč lepih cerkva, ki jih za sklepanje poroke ni mogoče kar tako zamenjati za vinograd.
Skratka, upam, da so bile omenjene poroke sklenjene veljavno. Si pa želim, da bi v bodoče taki ‘goreči vinogradniki’ z duhovniki vred ljudi sproti poučili, da obreda ne opravljajo kar ‘ad hoc’, ampak so se za to vsi dobro pripravili.
Stanislav Slatinek

Ognjišče (2016) 08, str. 48