Ne živita več skupaj. Ona joče, obiskuje zdravnike, propada.

Veliko se govori o družini, dobroti, potrpljenju. Zapoved nas uči: Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Pa je ta zgodba takšna.
Mlad par se je poročil, vsem se je zdelo, da je med njima iskra, ljubezen, vera. Kar kmalu po poroki pa je mlad mož pokazal svojo drugo plat: pustil je službo, ni bilo več veselja, smeha, lepih besed. Živeti je začel na ženin račun in zahteval zmerom več. Žena mu je postala ničvredna. Agresivnosti se ni prav nič sramoval, saj je odkrito pravil, da mu je njegova ljubezen po nekaj mesecih splahnela. Ne živita več skupaj, on živi tako kakor prej, ona joče, obiskuje zdravnike, propada.
Mislim pa takole: če je Bog videl vse prej, vidi tudi zdaj, kaj se dogaja. To ni življenje po njegovih zapovedih. Mlada žena je dala prisego pred Bogom pri poroki, saj je tudi tako mislila, on pa tega ne upošteva. Še blizu ne pride, da bi se vsaj pogovorila. Mar bi mlada žena res morala živeti z njim, kljub psihičnemu in telesnemu nasilju? Kaj zdaj?
Olga

Zdi se, da ne pišete o sebi, ampak o zakonu svoje znanke ali sorodnice. Zato bom tudi tako odgovarjal, bolj splošno in opisno. Med zakoncema je kmalu po poroki prišlo do hude drame, mož bi se naj bil poponoma spremenil in je do žene postal psihično in telesno nasilen.
Cerkev in tudi številni psihologi in psihoterapevti so v zadnjem stoletju posvetili veliko razmišljanj in napisali številne strokovne knjige in razprave, da bi pomagali mladim predzakoncem k zorenju za zakonsko življenje. Najbrž vam je znano, da cerkveni dokumenti omenjajo tri vidike priprave na zakon: zgodnjo ali daljno, bližnjo in neposredno.
Zgodnja ali daljna priprava, ki traja od rojstva, ali še bolje od spočetja, do resne hoje s fantom oziroma dekletom, vsakogar podzavestno zaznamuje, predvsem z vzorci, ki jih doživljajo pri svojih starših, sorodnikih in drugih zakonskih parih, s katerimi se srečuje. V tem obdobju je premalo, da imata starša kot mama in oče rada otroka, še pomembnejše in skoraj usodno je, da se starša medsebojno sprejemata, spoštujeta, si odpuščata in ljubeče komunicirata, drugače lahko postane otrok in mladostnik čustveno ranjen in bo potreboval zdravljenje. Če otrok in mladostnik v tem obdobju doživlja ljubeče, pozitivne, sočutne, dialoške in kristjan tudi molitvene vzorce, bo tudi sam hrepenel po takem zakonskem in družinskem življenju. Ni vseeno, s kom želiš hoditi in predvsem graditi svojo zakonsko in družinsko skupnost, saj vsi nosimo v sebi tudi svoje prednike, s katerimi smo za vedno zaznamovani.

Bližnja priprava, ki traja od tistega ’trenutka“, ko se dva zaročita oz. skleneta, da se bosta poročila, je lahko še na poseben način tisti milostni čas, ko ne gre več samo za opazovanje, marveč za ljubeči in večkrat tudi naporni dialog ob globljem medsebojnem spoznavanju drug drugega, predvsem njegovih vrednot, vzorcev obnašanja, pri čemer jima je lahko zaljubljenost velik pripomoček, da vidita v mavrični luči pozitivne strani drug drugega. V tem obdobju je narava navadno zelo igriva in velikodušna, skoraj razkošna, kar jima pomaga, da lažje sprejemata tudi meje in pomanjkljivosti, ki jih opažata drug pri drugem in se naučita poslušati in pogovarjati.
Neposredna priprava je tisti blagoslovljeni trenutek, ko se nekaj mesecev pred poroko začneta krščanska zaročenca z neposrednim tečajem pripravljati na zakrament zakona. S predavanji, predvsem pa s pričevanji zakonskih parov, s poznavanjem poročnega obreda in končno s poročnim obredom, ki je tisti enkratni zakramentalni trenutek, ko se za vedno, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, zastonjsko in brezpogojno ljubeznijo podarita in izročita drug drugemu.

Včasih, žal vse pogosteje, pa prihaja do razočaranj in ločitev zakonskih parov. Na to boleče vprašanje: Ali se smejo ‘sprti zakonski partnerji ločiti?’, odgovarja Katekizem katoliške Cerkve za mlade (št. 269): »Cerkev zelo spoštuje človekovo sposobnost, da drži obljubo in se veže v dosmrtni zvestobi. Človeka drži za besedo. Vsak zakon lahko ogrozijo krize. Skupni pogovor, (skupna) molitev, včasih tudi terapevtske pomoči lahko odprejo poti iz krize. Predvsem spomin na to, da je v zakramentalni zakonski zvezi še vedno tretji, Kristus, ki lahko vedno znova vzbudi upanje. Za kogar pa je njegov zakon postal neznosen ali kdor je izpostavljen duševnemu ali telesnemu nasilju, se sme ločiti. To imenujemo 'ločitev ob obstoječi zvezi', ki jo je treba sporočiti Cerkvi. Četudi je v teh primerih življenjska skupnost razpadla, ostaja zakon veljaven. Seveda so tudi primeri, v katerih kriza zakona končno izvira od tod, da eden ali oba partnerja v času sklenitve zakona nista bila sposobna za zakon ali nista imela popolne volje za sklenitev zakona. Tedaj je zakon v pravnem pomenu neveljaven. V takih primerih se lahko pri škofijskem sodišču sproži postopek za ugotovitev ničnosti zakona.«
Ljudje danes kasneje osebnostno dozorijo, kot so v preteklosti, saj se tudi pozneje osamosvajajo, zaposlujejo, pomislimo na pogoste ‘hotele mama’. Človeštvo se namreč srečuje z značajskimi in vedenjskimi spremembami. Strokovnjaki naštevajo različne bolezenske simptome in značilnosti, ki lahko naredijo človeka nesposobnega za zakon, kot so npr. različne oblike psihopatij, psihoz, zasvojenosti in strasti. Nekateri bolezenski simptomi so taki, da odvzamejo človeku sposobnost razsojanja zaradi nezrelosti, podzavestnih vplivov, patoloških motivacij in nagnjenosti k abuliji (brezvoljnosti, oslabitvi volje zaradi živčnih motenj, bolestne neodločnosti). Drugi simptomi, kot so nevropatije, nevroze, različni strahovi in konflikti, lahko človeku zmanjšajo notranjo svobodo, ker so včasih lahko tako močni, da je človek nesposoben za zakon. Ta bolestnost in nezrelost lahko onemogoči veljavnost sklenjenega zakona, kar vključuje sposobnost glede razsojanja pravic in dolžnosti in sposobnost sprejemanja zakonskih obveznosti, med katere tudi spada roditev in vzgoja otrok. Zato lahko upravičeno ali vsaj domnevno trdimo, da so nekateri nesposobni za sklenitev trajne zakonske zveze in prav zato prihaja pogosto do ločitev in razvez, ker postane življenje pretežko. Seveda pa je vsak neuspeli zakon drugačen, čeprav z nekaterimi sličnostmi.
Kako je v ‘vašem’ primeru, iz vašega besedila, ni lahko ugotoviti, ali je šlo za veljaven ali ničen zakon, kar tudi ni namen odgovorov v Ognjišču, saj to spada v kanonični postopek ničnosti zakonske zveze, ki je bil lansko leto, 2015, skrajšan, posodobljen in prenovljen in o tem odločajo cerkvena sodišča. V vašem primeru je morda, kar lahko domnevamo, šlo s strani moža za nesposobnost za sklenitev zakonske zveze. Seveda pa ste navedli premalo podatkov, da bi lahko na to domnevo dokončno karkoli dokončno zatrdil. Pri ugotavljanju ničnosti je odločilna izpoved konkretnih zakoncev in pričevanje njunih prič. Če se zdi, da je zakon ničen, bi najbrž bilo najboljše, da se pozanima pri domačem župniku ali na škofiji in zaprosi za začetek postopka ugotavljanja ničnosti zakona na pristojnem cerkvenem sodišču.
Za vas pa je najpomembnejše, da ste blizu in sočutni z izigrano, najbrž nedolžno in obenem trpečo znanko, ki je čutila in še čuti psihično nasilje, da se ne zapre vase in se vsemu in vsem umakne, kar bi bilo zanjo kot človeka in kristjanko še posebej škodljivo. Zato vas vabim, da ji prisluhnete, jo spoštujete, ste do nje, če potrebuje, solidarni in ji pomagate po najboljših močeh, da se ne bi čutila obsojana, marveč sprejeta in ljubljena. Ostanite ji prijateljica in predvsem poslušalka, da bo lažje prebrodila hudo življenjsko preizkušnjo in da bo iz nje izšla tudi zaradi vašega sočutja bogatejša in zrelejša za življenje, ki ga bo morala pogumno nadaljevati. Bog naj jo blagoslovi.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 08, str. 46