Je vera odločilna za dobro skupno življenje?

Rada bi vedela, ali je vera res tako zelo odločilna za dober zakon. Vem, da je važna, saj se mnoge odločitve utemeljujejo le v njej. A do kakšne mere?
Imam prijateljico, ki je zavedna katoličanka in že vrsto let pozna nekega fanta. Med njima se je spletlo lepo prijateljstvo; odlično se ujemata v vsem, le v veri ne. Fant je namreč iz povprečno verne družine, ki ni dala mnogo važnosti verski vzgoji, le nekatere stvari je dobil zaradi stare mame. Poleg tega pa dela v televizijskem studiu, kar brez dvoma ni zelo spodbujajoče okolje za vero in moralo. Po drugi strani pa vključuje obveznosti tudi ob sobotah in nedeljah. Torej nedeljska sveta maša odpade. Tudi za molitev in zakramente ni posebno vnet, pa tudi ne kaže, da bi v prihodnje to rad spremenil in se poglobil. Pred kratkim je ta fant predlagal prijateljici, da bi začela resno zvezo z namenom, da se poročita, a se ona ne more odločiti prav zaradi vprašanja vere, čeprav ga ima zelo rada.
Sprašujem se, če bi se tak zakon lahko obdržal, tudi če on ni veren. Mislim, da bi iz ljubezni sprejel marsikatero njeno odločitev glede njiju samih ali njunih otrok, tudi če jo sam ne bi razumel ali doumel kot resnično.
Hvaležna vam bom za vsako razsvetilno misel!
Marjana


pismo 08 2011bSpoštovana gospa Marjana,
vaše spraševanje glede vloge vere v odnosu, ki se razvija v smeri zakona in nato v zakonu samem, je nadvse aktualno, kajti možnosti, da se srečata dva z različno versko izkušnjo, ali celo da je eden brez nje, je vedno več. Jasno je, da ni enoznačnega odgovora. Kajti poznamo primere, ko je takšna zveza življenjsko zelo uspešna, žal pa imamo tudi veliko, morda celo več, negativnih izkušenj. Vsaj kar se tiče življenja po veri v takšnem odnosu. Kako bo odnos vplival na nadaljnje življenje vernega zakonca, je zelo veliko odvisno od posameznikov, od njihove čisto človeške zrelosti, od odnosne sposobnosti, torej od nivoja njunega sporazumevanja in reševanja konfliktnih situacij.
Na čisto načelni ravni seveda ni ideal, da se pred oltarjem znajdeta človeka, ki sta tako različna glede tako temeljne stvari, kot je vera. Če vero pojmujemo kot osebni odnos med človekom in Bogom, ki je pred vsakim drugim odnosom in vse druge usmerja, potem je jasno, da bo sožitje dveh, ki nimata tako temeljne izkušnje vsaj približno enake, zelo oteženo. Predstavljam si, da si mož in žena izmenjata med seboj vsa najgloblja doživetja, saj je to lastno zakonskemu načinu življenja. Če to ni mogoče, ostane ena izmed najglobljih plasti enega izmed njiju drugemu povsem prikrita, saj ga ne more dojeti v nečem, o čemer nima približno enake izkušnje. Seveda ima vera tudi povsem konkreten vpliv na življenjske odločitve vernika in to na najbolj pomembne in tudi najgloblje, najbolj intimne. Tudi na takšne, ki v zakonu nujno zadevajo oba. Kajti veren in neveren človek imata lahko na določenih področjih zelo različno postavljene vrednote. Če vernemu molitev zelo veliko pomeni in ji namenja v dnevu tudi kar nekaj časa, vključno z nedeljsko sveto mašo in morda kdaj tudi med tednom, drugi pa niti približno ne more tega razumeti, ker nima izkušnje molitve, lahko postane to vir spora ali vsaj slabe volje. Področje vzgoje, še posebej verske, je spet področje, ki je izredno občutljivo. Hitro se lahko pojavi ‘razdvojenost’ otroka med stilom življenja enega in drugega starša; katero vrednoto bo bolj ponotranjil. Prav tako občutljivo in pozornosti vredno je področje odnosa do spolnosti, do urejanja spočetij, skratka do vrednote čistosti v zakonskem življenju in področje odnosa do posredovanja življenja in odnosa do že spočetega življenja. Pa to še zdaleč niso vsa področja, kjer lahko pride do otežkočenega delovanja odnosa med dvema zakoncema z različno versko osnovo. Saj je tu še odnos do gmotnih dobrin in druga vprašanja, povezana s poklicnim ali družbenim delovanjem.
S tem izpostavljanjem nekaterih ‘kriznih’ področij takšnega odnosa ne mislim reči, da je takšen odnos že v principu nemogoč. Z zelo dobrim predhodnim medsebojnim poznanjem in temeljitim dogovorom o bistvenih vprašanjih, ki se v skupnem življenju pojavijo, se lahko naredi sožitje tudi zelo kvalitetno. Zato je v takšnem primeru še kako pomembna zelo temeljita in kvalitetna priprava na zakon. Vseh možnih zapletov seveda ni mogoče niti predvideti, niti vnaprej rešiti, zato je zelo pomembna sposobnost rednega in sprotnega pogovarjanja in dogovarjanja, ki pa mora biti že pred sklenitvijo zakona preverjena in resnična. V takšni zvezi je zato gotovost o tej sposobnosti nujna že pred sklenitvijo zakonske zveze.
Zelo nevarna je miselnost, da bo verni zakonec že kasneje »spreobrnil« nevernega ali plitvo vernega poglobil. Čeprav je možno tudi to, vendar s to predpostavko ni smiselno pričeti graditi skupnega življenja. Izhajati je treba iz prepričanja, da je odnos glede vere ob sklenitvi zakonske zveze takšen, da je z njim mogoče živeti vse življenje. Če se potem stanje izboljša v prid vernega, je to seveda dobrodošlo, ni pa smiselno to predpostavljati. Iz izkušenj pa bi lahko celo sklepali, da se večkrat razvoj usmeri tako, da verni zakonec sam prej svoje versko življenje poplitvi, kakor obratno.
Naj za sklep samo še ponovim glavni poudarek mojega razmišljanja: gotovo je kvaliteten odnos med vernim in nevernim zakoncem možen; zahteva pa temeljito predhodno pripravo in trajno budnost nad dogajanjem v takšnem odnosu, kar se tiče vere ter sprotno razreševanje zapletov. Ideal pa vsekakor takšne zveze niso, zato jih Cerkev skozi vso svojo zgodovino ne spodbuja, ampak pred njimi svari. Katekizem Katoliške Cerkve v točki 1633 navaja: »Primer zakoncev z različnostjo vere (med katoličanom in nekrščenim) pa terja še večjo opreznost«. V naslednji točki pa še dodaja: »Razhajanja glede vere, pojmovanje zakona samo, pa tudi dve različni religiozni miselnosti morejo biti vir napetosti v zakonu, v prvi vrsti z ozirom na vzgojo otrok. Tedaj pa lahko nastopi skušnjava za versko brezbrižnost.« Je pa tudi res, kar je zapisal že apostol Pavel: »Neverni mož je namreč posvečen po verni ženi in neverna žena je posvečena po vernem možu« (1 Kor 7,14).
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2011) 08, str. 43

Zajemi vsak dan

Odpuščanje je najvidnejše znamenje Očetove ljubezni, ki jo je Jezus razodeval vse svoje življenje. Karkoli skesani grešnik položi pred Božje usmiljenje, vse bo objelo njegovo odpuščanje.

(papež Frančišek)
Nedelja, 17. November 2019
Na vrh