Nedelja se je zaradi otroškega obiska maše spremenila v dan, ki se ga bojim

Imam tri otroke. Imam jih rada in z možem sva jih z ljubeznijo pričakovala in sprejela. Sama sem bila vzgojena v krščanski veri in bi tudi otroke rada tako vzgojila. In prav tu se začnejo težave. Otroci niso veliki, še prav v najstniških letih ne, ampak že imajo težave pri obiskovanju maše. Eden še posebej. Kaj vse mu moram obljubiti in kaj vse se moram izmisliti, da gre k maši. V družini imamo neki način točkovanja. Otroci dobijo točke, če so pridni, in te se jim zbrišejo, če ne ubogajo. Ko gredo k maši, dobijo nekaj točk ... Torej so na neki način nagrajeni. Potem pa njihovo jamranje: Zakaj tam biti pri miru? Zakaj je tako dolgo? In res! Ali ne bi mogli duhovniki krajše pridigati. Morda tako, da bi jih razumeli tudi otroci, da bi bilo zanimivo tudi zanje?
Nedelja se mi je namesto dneva veselja ob obisku maše spremenila v dan, natančneje jutro more, ko moram otroke pripraviti, da gredo k maši. Na neki način se je bojim. Mož me pri naporih podpira, čeprav je glavnina verske vzgoje na meni.
Vesela bom vaših spodbudnih besed.
Avgusta

Najprej vas moram pohvaliti, ker s tako zavzetostjo otroke vzgajate v veri in z njimi obiskujete mašo. Žal mnogi današnji starši otroke samo ‘pošljejo’ k maši, sami pa ne grejo z njimi. Odprli ste zanimivo vprašanje o obisku otrok pri maši. Posredujem nekaj priporočil, povzetih po spletnih straneh ameriške katoliške Cerkve, ki bodo v pomoč vam pa tudi drugim staršem, ki se odpravljajo z otroki k maši.

Pred mašo
Preden gremo k maši, poskrbimo, da otroci ne bodo lačni. Ker še ne hodijo k obhajilu, jim ni treba upoštevati evharističnega posta. Lakota jim zagotovo ne bo pomagala, da bodo pri maši bolj mirni. V cerkev pa ne nosimo prigrizkov, piškotov, bombonov in čokoladic. Izjema je le steklenička za majhnega otroka, ki kdaj pa kdaj pomaga, da v miru ujamemo kakšen del župnikove pridige.
Svetujemo, da začnete vzgajati že zelo majhne otroke. Oblecite jih v posebno ‘mašno’ obleko, ki naj jo otrok obleče samo za mašo in za posebne slovesnosti. Ni potrebno, da je to draga obleka, lahko je povsem preprosta, njena posebnost pa je v tem, da jo imamo samo za mašo. Obujte mu tudi mašne čeveljčke. Obleka otroku pomaga, da razlikuje med mašo in čisto vsakdanjimi opravili.
Preverite tudi svojo torbo. V njej morajo biti plenice, duda in vse potrebno za nepredvidene pripetljaje. Med ‘obvezno opremo’ spada tudi majhna igračka ali knjižica, s katero se otrok lahko igra samo ob nedeljah in samo pri maši. Med knjižicami lahko izberemo take z versko ali svetopisemsko vsebino. Pri Ognjišču takih knjig ne manjka. Igrača mora biti iz takega materiala, da ne bo ropotala in zato starši ne bodo ob vsakem padcu na tla deležni ostrih pogledov drugih vernikov. Preden geste od doma, naj gre otrok na stranišče, in če je potrebno, najmlajšemu menjajte plenico.
Čas, ko se vozite k maši – ali še bolje, če greste peš – izkoristite, da preberete božjo besedo ali otrokom obnovite evangelij, ki bo pri maši. V avtu lahko božjo besedo prebere najstarejši otrok. Tako jo boste zagotovo vsaj enkrat slišali, kajti čisto mogoče je, da boste morali z najmlajšim otrokom nujno zapustiti cerkev med branjem božje besede.
Preden greste v cerkev, otroke še enkrat spomnite, zakaj gremo k maši in kaj bomo tam delali. Povejte jim, kaj je njihova naloga pri maši: da so mirni in tiho in da pomagajo pri petju in skupnih molitvah. Njihova naloga je tudi, da ne motijo ljudi, ki so okoli njih in so prišli v cerkev, da bi zbrano molili.

V cerkvi
Ko pridete v cerkev, sedite v prve klopi. Da, prav ste prebrali, v prve klopi. Za malčke je namreč pomembno, da od blizu spremljajo dogajanje pri maši. Sčasoma se bodo otroci naučili razlikovati pomembnejše dele maše.
Mnogi starši otroke držijo v naročju, razen če so starejši od treh let. To pomaga na več načinov. Otroci imajo boljši razgled, laže jim kaj šepetaje povemo na uho in razložimo dogajanje pri maši. Imamo tudi večjo kontrolo nad njihovim obnašanjem. Če malček postane siten in se zvija, je pogosto dovolj, da zamenjamo tistega, ki ga drži in že s tem ga pomirimo. Lahko pa se gremo igrico, da mu s prstom kažemo in šepetamo: Glej, lučka; glej, oltar; glej, duhovnik; glej, križec; glej, Jezus na križu ...
Pri dveh letih otroku že pustimo, da stoji na tleh, vsaj kakšen del maše, tako ga pripravimo, da tiho in mirno sedi poleg nas v klopi, namesto v naročju. Ko pa dopolni tri leta, je zanj preizkusno dejanje in velika čast, če lahko stoji, sedi in kleči, kakor ‘veliki’ med evharistično molitvijo.
Če otrok povzroča malo hrupa, se ne vznemirjajte preveč, saj vznemirja le ljudi v neposredni bližini, drugi tega ne bodo opazili. Če pa otrok joče ali postane (pre)glasen, potem je najbolje, da mirno zapustimo klop in ga peljemo iz cerkve, dokler se ne umiri in utihne. Pri tem je pomembno, da se vrnemo na svoje mesto takoj, ko se otrok umiri, sicer bo otrok začel izkoriščati jok in nemir, da bomo šli z njim iz cerkve.
Izkušnja staršev govori, da ni toliko moteče, če gremo nekajkrat iz cerkve in se vrnemo nazaj, kakor če bi otroka pustili jokati v cerkvi in bi s tem motili druge ljudi, ki so pri maši. Vašega odhoda in prihoda morda ne bodo vsi razumeli, gotovo ga bodo razumeli tisti, ki so imeli majhne otroke.

Po maši
Po maši pohvalite otroke, če so se pri maši lepo obnašali ali so se vsaj nekaj časa trudili. Če potrebujejo kakšen popravek, jim to na kratko povejte, da bo lahko prihodnjič še boljše. Povejte jim, da jim boste pri tem pomagali in da jih boste na to prihodnjič pred mašo tudi spomnili. Odgovorite tudi na njihova vprašanja o maši, pa tudi sami jih vprašajte, kaj so si zapomnili od maše in bodo prenesli v življenje.
S starejšimi otroki si vzemite čas, da spregovorite o božji besedi in o pridigi. Otroke je treba vzgajati in učiti, kako so pravilno pri maši, dokler s svojo navzočnostjo več ne motijo ljudi okrog sebe. Čeprav nam to včasih ne popolnoma uspe, je trud staršev na koncu poplačan.
Starši so ‘prvi duhovniki’ domače Cerkve, zato so odgovorni za vzgojo svojih otrok v veri. Kot katoličani nimajo pomembnejše naloge kot je posredovanje vere in izkušnjo molitve, obiska maše. Zato je pomembno, da pomagajo otrokom sodelovati pri bogoslužju kakor in kolikor zmorejo starosti primerno. »Včasih sva kot starša od maše odnesla le telovadbo s sitnim otrokom v naročju. Toda zavedava se, da otroci ne ostanejo dolgo majhni in da odraščajo,« sta dejala starša, ki se trudita otroke vzgajati v veri ter nadaljevala. »Dovolj bo priložnosti za poglobljeno in zbrano molitev in sodelovanje, ko bodo otroci postali najstniki in ko bodo zapustili družinsko gnezdo.«
Lepo je, če se potrudimo in gremo k nedeljski maši kot družina, toda včasih, ko so otroci majhni, je praktična rešitev, da gre eden od staršev k prvi, drugi pa k drugi maši. Otroka, ki je zelo majhen, pa varujemo doma, To je začasna rešitev. Bolje prej kot kasneje je potrebno otroka naučiti, kako se vedemo in kaj delamo pri maši.
Morda še misel glede duhovniških pridig. Kolikor vem, imajo nekatere župnije, zlasti večje, kjer je to lahko, posebne ‘družinske maše’, kjer je poudarek na sodelovanji otrok in tudi duhovnik pridiga predvsem otrokom. Spominjam se besed mame, ki je z možem pripeljala vse svoje otroke k maši: »Ko je otroška pridiga, jo slišim tudi jaz, saj jo otroci poslušajo in so takrat mirni. Pa še doma se lahko pogovarjamo o njej.« Tisti, ki imajo raje pridigo za odrasle, ne bodo šli k družinski, ampak k drugi maši. Morda se na župnijskem svetu pogovorite, kako bi tudi v vaši župniji vsaj enkrat mesečno pripravili družinsko mašo. Zanimiva je moja izkušnja iz Anglije, kjer v nekaterih župnija nimajo družinske maše, ampak starši peljejo otroke pred mašo v veroučne prostore in jim tam katehet na njim primeren način razlaga božjo besedo. Otroci narišejo kakšen prizor evangelija ali izdelajo kakšno drugo stvar, ki jo potem pri darovanju prinesejo v cerkev.
Zanimiv je začetek vašega pisma. Na vprašanje ste pravzaprav kar sami odgovorili z Jezusovimi besedami, da ne vemo ne ure ne dneva njegovega drugega prihoda. Kdo naj ve, kdo bo zadnji papež, če je čas Jezusovega drugega prihoda na svet neznan celo angelom v nebesih, kakor trdi Jezus (prim Mr 13,32)? Ljudem, ki širijo take novice in si morda celo mislijo, da so zato dobri kristjani, bi svetoval, naj bolj za to, kateri bo zadnji papež, skrbijo, kakšna bo njihova zadnja ura.
RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče (2016) 09, str. 46