SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke
Sem zvesta bralka mesečnika Ognjišče in se oglašam z vprašanjem. Redno vsak dan prebiram Hvalnice in večernice, ki so mi zrasle k srcu. Včasih mi ostanejo v spominu kakšni odlomki:
Iz zlata in srebra so maliki ljudstev, / človeške roke so jih izdelale. / Usta imajo, pa ne govorijo, / oči imajo, pa ne vidijo. / Ušesa imajo, pa ne slišijo, / ni diha v njihovih ustih. / Nespametni so tisti, ki jih delajo, / nespametni vsi, ki vanje zaupajo.
Ali smo mi katoličani/kristjani kaj drugačni? Molimo in častimo malike/svetnike, ki so jih izdelale človeške roke. Imajo ude, ki jih našteva psalm, s katerimi pa se ne odzovejo. Zgodovina gre dalje in se največkrat ponavlja. Mislim da ni nobene razlike med takratnimi našimi predniki in med nami, današnjimi kristjani.
Tončka
Vaše razmišljanje in sklepanje je zelo zanimivo, ob romanju kipa Fatimske Matere Božje po Sloveniji, ob katerem se zbirajo številni verniki, še posebej aktualno, po svoje pa tudi kar precej radikalno. Zato bo dobro delo, če stvari malo postavimo na svoje mesto in pogledamo, kako nas glede tega uči naša mati Cerkev.
Razveseljujoče je prebrati, da vsak dan molite hvalnice in večernice, saj se tako povezujete v molitev Cerkve tistega dne po vsem svetu. V psalmih in še drugod v besedilih stare zaveze res ne moremo spregledati zelo jasne prepovedi upodabljanja Jahveja, torej živega Boga Izraela. To določilo je treba razumeti iz danih takratnih okoliščin. Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike – in tudi sami so prej bili takšni ‘pogani’ –, je bilo razumljivo, da so se morali primerno zavarovati, da ne bi podlegli njihovim vplivom in se vrnili k ‘starim’ bogovom. Zato je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more. Je pa seveda res, da si je Bog sam izbiral načine, kako se je tudi posredno ‘vidno’ približal posameznikom in ljudstvu: ognjeni grm, palica, ognjeni in oblačni steber, oblak ... Končno si je izbiral v ta namen tudi posamezne ljudi kot Abrahama, Mojzesa, preroke in druge.
- Ker so Izraelci živeli sredi poganskih ljudstev, ki so za bogove imeli idole, malike, je Mojzes prejel božje naročilo o prepovedi upodabljanja Boga, saj Boga nihče nikoli ni videl in ga videti ne more.
Ko iz vidika nove zaveze razmišljamo o tej starozavezni prepovedi, nam postane jasno, da ni bila dana samo zaradi poganskih bogov, ampak je Bog želel prihraniti svoj človeku vidni izraz le za edino pravo svojo podobo, ki je Jezus Kristus, učlovečeni Bog. On je edina resnična ‘ikona’ Boga. Od tod tudi ime Veronika za ženo, ki ji je Kristusu na križevem potu v potni prt vtisnil svojo podobo, saj pomeni ‘vera ikona’ (prava, resnična podoba). In po tej Božji podobi, Jezusu, smo vsi ustvarjeni, saj nam razodetje zagotavlja, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In od učlovečenja Boga v Jezusu, ni več nevarnosti, da bi edino podobo Boga pomešali z različnimi podobami bogov. In Cerkev je od takrat naprej nedvoumno razumela, da ni druge podobe Boga kot Jezus Kristus. Pavel je pomenljivo zabeležil to vero prve Cerkve, ko je pogumno zapisal, da v Kristusu prebiva “vsa polnost Božanstva telesno” (Kol 2,9). Ta ‘Podoba’ je umrla in vstala od mrtvih ter sedaj tudi v svoji telesni naravi, ki je ta podoba, biva ‘pri Očetu’; in zato so se od vsega začetka krščanstva pričele pojavljati simbolne podobe Jezusa, Odrešenika, ki jih verniki nikoli niso jemali kot nadomestilo za Jezusa, ampak le kot simbolni pripomoček človekovi naravi, da je lažje duhovno stopila v stik z Vstalim. Kot je Cerkev jasno spoznala in določila, da sta v Jezusu Kristusu bili Božja in človeška narava sicer neločljivo združeni, ne pa pomešani (kalcedonski koncil, 451), da torej Jezus v človeški naravi ni imel božjih sposobnosti in da njegove Božje narave ni ovirala človeška v njenem delovanju, tako je tudi razumela, da nobena upodobitev ne more zamenjati te čudovite Božje geste ljubezni do človeka, da je postal človek. Nas pa podobe lahko vedno znova na to spomnijo in nam pomagajo, da se v duhu združimo z nevidno navzočim Kristusom. Končno nam je pustil svojo stvarno in bistveno navzočnost tudi pod podobo kruha in vina. Kasneje so si kristjani kot ‘pripomoček’ v svojem verskem življenju pričeli upodabljati na različne načine najprej Marijo, nato še mučence in druge svete može in žene. Vse v jasni zavesti, da to niso maliki ali idoli, ampak samo pomoč na poti do živega osebnega stika s Sveto Trojico. In to imenujemo ‘češčenje podob’. Torej to češčenje ne pomeni zamenjavo oseb s podobami in tudi ne, da bi Jezusa Kristusa, Očeta ali Svetega Duha, nadomestili z Marijo ali drugimi svetniki. To je v pravem krščanstvu praktično nemogoče, saj so vsi svetniki, z Marijo na čelu, že v življenju nujno in izključno vodili h Kristusu in po njem k Očetu v Svetem Duhu, ne pa k sebi; in tako mora ostati tudi ob njihovih upodobitvah. Določene upodobitve so se pokazale bolj sposobne ljudi prebuditi za Božjo navzočnost in tam so nastali romarski kraji in tako so določene upodobitve posebej ‘zaslovele’. A ta ‘sloves’ ne gre podobi, marveč Bogu, ki po njej podeljuje čudovite darove svoje žive navzočnosti. Tudi čudežev ne delajo podobe ali svetniki, ampak Bog.
- Vedno je treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe.
Res je pa tudi, da se lahko ta ‘uporaba’ zatemni in privede do napačnega pojmovanja ali celo zavajanja nekaterih vernikov. Lahko pridemo tudi do povsem ‘magične’ uporabe svetih podob ali predmetov (npr. rožni venec ...), ko ljudje verjamejo, da bodo zaradi prisotnosti določene podobe rešeni tega ali onega. Takšno držo lahko začasno ‘zlorabi’ tudi hudi duh in navidezno ‘pomaga’, a dolgoročno bo gotovo škodoval. Zato so se večkrat v zgodovini krščanstva pojavile tudi pobude, da bi prepovedali češčenje podob. Najbolj znano imenujemo ‘ikonoklazem’ (boj proti ikonam, razbijanje ikon) iz 8. stol. Po več kot stoletje trajajočem ‘boju’ je Cerkev na to dilemo odgovorila z osmim vesoljnim cerkvenim zborom, imenovanim 2. nicejski koncil (787). Na njem so zavrnili to zmoto in razglasili: »Mi sprejemamo tudi češčenje svetih in častitljivih podob: mi to češčenje pozdravljamo in ga sprejemamo, v skladu s starodavnim izročilom svete katoliške Božje Cerkve. To učijo naši sveti očetje, ki so tudi sprejemali te reči in jih utrdili v najsvetejši Božji Cerkvi ter na vseh mestih svojega vplivanja. Te častitljive in častivredne podobe, kot smo že dejali, mi častimo in pozdravljamo ter spoštljivo slavimo. Pod tem razumevamo podobo učlovečenja našega velikega Boga in Zveličarja Jezusa Kristusa, podobo brezmadežne Device in presvete Matere Božje, od katere je izvolil sprejeti telo (meso), da bi nas rešil in zveličal od brezbožnega malikovanja. Častimo torej podobe svetih in netelesnih angelov, ki so se nam prikazovali v človeški podobi. Na podoben način častimo tudi kipe in upodobitve bogomilih in hvalevrednih apostolov, kakor tudi o Bogu govorečih prerokov, pa tudi bojujočih se mučencev in svetih mož. Po njihovi priprošnji in posredovanju bomo lahko tudi mi premišljevali in se spominjali njihovega zgleda ter postali deležni njihove svetosti.«
Kadar na tak način svete podobe služijo naši pravi pobožnosti, bi težko govorili, da smo danes katoličani, ko uporabljamo svete podobe in jih častimo, podobni svojim poganskim in malikovalskim ‘prednikom’. Priznam pa, da je vedno treba biti čuječ in buden, da ne zapadeš v napačen odnos do določene podobe. Naloga staršev in dušnih pastirjev je, da že otroke, pa tudi odrasle, vedno znova spominjamo na pravi namen podob in da jim pomagamo razviti pravilen duhovni odnos do njih.
Ker Stvarnik pozna človeka, saj ga je ustvaril, tudi ve, da človek potrebuje telesne izraze za duhovne resničnosti. Zato je tudi sam uporabil telesne resničnosti, vse do človeške narave v učlovečenem Sinu, da lahko razvija z nami odnos vere, upanja in ljubezni. Še lažje to dojamemo, če se spomnimo, da tudi v pristnih odnosih med ljudmi ne gre drugače kot po tem istem principu. Najglobljih stvari, naklonjenosti, ljubezni, dobrote ..., ljudje ne moremo izraziti drug drugemu ‘direktno’, ampak vedno posredno preko besed, dejanj, znamenj, simbolov ... Starši in otroci si izražajo ljubezen z dotiki, objemi, poljubi, darili ... In ko gre za resnične izraze, to tudi čutimo. Kakor tudi začutimo, če kdo s temi izrazi ‘laže’, ker si želi nekaj pridobiti zase, ne izraziti ljubezen drugemu. Lahko pa se kdo tako naveže na izraze, da pozabi na pravo vsebino – takrat počasi odnos prične slabiti in propada.
Torej, potrudimo se, da bo naše slavljenje svetih podob resnično v duhu Cerkve, takrat nam bodo odlična pomoč, da se bomo lahko odprli Bogu in njegovemu delovanju in prepričan sem, da ne bo nevarnosti, da bi postali malikovalci.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2016) 09, str. 48
