Počutim se, kot bi se znova rodila

Sem verna kristjanka. Zadnja leta se mi je vera zelo okrepila Bila sem namreč zelo bolna in sem bila dvakrat v bolnišnici. V najtežjih trenutkih sem najbolj molila in se z vsemi močmi, oklepala vsega, kar mi je ponujala vera. Pred kratkim pa se je zgodil pravi čudež, saj sem bolezen nenadoma ukrotila in tudi ozdravela od neke notranje rane, ki me je obremenjevala 13 let. Nisem namreč mogla preboleti svojega prvega fanta. Sicer sem še mlada, vendar pa sem do pred kratkim bila kot živa mumija. Živela sem brez volje, brez pravega cilja. Pred kratkim pa se je zgodil ta veliki preobrat, čudež, in čutim se, kot bi se znova rodila. Moram pa povedati, da vsako jutro berem Sveto pismo in tudi sicer čutim veliko bližino Boga. Živim povsem duhovno življenje, hočem reči, da mi materialne dobrine nič ne pomenijo. Tudi sicer sem vse življenje preživela v odrekanju in za svoja leta veliko pretrpela. In preživela zelo hude čase. Vendar pa je to zame le še slab spomin, kajti sedaj živim čisto novo in drugačno življenje. Problemov nimam več, skrbi so odšle. Sedaj živim le za veselje, srečo in veliko ljubezen, ki jo čutim do Boga. Res, moralo je biti resnično božje delo, da se mi je življenje tako korenito spremenilo.
Moje vprašanje je naslednje: imam znanko, ki je prav tako verna. Ona pravi, da bi se jaz morala priključiti kakšni molitveni skupini, sicer me bo hudič skušal dobiti na svojo stran. Pravi, da Jezus varuje le skupnost - Cerkev, posameznika pa ne. Ali resnično ni dovolj, če hodim k maši, berem Sveto pismo (ona ga ne) in mislim na Boga in molim? Vem, da Bog velikokrat skuša prav take, ki so blizu Bogu, vendar ali se lahko hudiču uprem tudi na način, ki ga imam jaz? V srcu namreč ljubim Boga in bi mu rada služila po svojih močeh. Držim se vseh krščanskih načel in mislim, da je moja vest (ki mora biti čista) poglavitna.
Ne veseli me iti v kakšno skupino, kjer se ljudje bahajo, kako ljubijo Boga, delajo pa drugače. Rajši ostanem doma. Imam tudi drugo znanko, ki pravi, da mi ni treba k skupini, če nočem, saj živim v družini, ki je tudi skupnost, Starši so tudi verni. Prosim, da mi odgovorite, ali je treba iti v tako skupino ali ne.
Mihaela

Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.
Molitvene skupine so nedvomno koristne, saj je Jezus rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Ni pa res, da Jezus varuje le skupnost, ker bi potem ne imeli v prvih stoletjih krščanstva toliko svetnikov puščavnikov. Res pa je za to potreben božji klic. Danes razumemo krščanstvo kot službo bližnjemu zaradi Boga. Vprašaj se, ali je tvoja služba Bogu tudi služba bližnjemu. Tudi danes imamo redovnike in redovnice v tako imenovanih kontemplativnih redovih. Njihovo prvo opravilo je slaviti Boga, moliti, delati pokoro, vendar vse to za druge, za velike namene Cerkve. Take redovnice so pri nas karmeličanke in klarise.
Mislim, da bi morala razmisliti, ali je tvoj način življenja res koristen, ne samo zate, ampak tudi za druge. Milosti, ki si jih prejela v tako obilni meri in na tako izreden način, niso samo zate, morajo biti za vse »ude Cerkve«, Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega del je vsak posameznik. Premisli o tem in išči pot, ki ti jo bo Bog pokazal.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 09, str. 76