SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Ali je prav, da berem avtorje, ki niso katoličani?
Iz otroštva sem odnesel neko osnovno, tradicionalno vero oz. religioznost. Brez dvoma ji nisem sledil z veliko vnemo, sem bil pa že od nekdaj odprt iskalec in izkoristil kako priliko za poglobitev. Z leti sem si začel postavljati več vprašanj o veri, Bogu, Jezusu, svetnikih in kam se sam postavim med nje. V zadnjih letih skušam z branjem in preko interneta poglobiti svoje znanje. Odkrivam velike vrzeli v svoji verski vzgoji, vrzeli v znanju “zunanjih dejavnikov” kot so zgodovinske okoliščine, “statistični podatki” iz Svetega pisma (npr da Stara zaveza, če se ne motim, 322-krat nakaže učlovečenje Boga).
Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
V knjigah, ki jih berem, ali videoposnetkih, ki jih gledam, pa najdem razlage zgodovinskih ozadij in povezav, simbolike, o načinu Jezusovega nastopanja in seveda verskih resnic. In marsikaj se mi je odprlo, marsikaj se mi zdi zdaj bolj jasno. Vtis imam, da vsa leta verouka v šoli ali v okviru priprave na zakramente, ali nisem bil nič kaj pozoren ali pa enostavno niso povedali tega, kar zdaj odkrivam.
Postavlja se mi pa vprašanje, ali berem primerne vire, ali poslušam primerne govore.
Videl sem dokumentarec in pozneje tudi igrani film “Faith like potatoes” (Vera kot krompir) o življenju Angus Buchan. Poslušal sem kar nekaj predavanj gospoda J. Johna, pastorja anglikanske Cerkve.Začel sem brati tudi Sveto pismo, čisto od začetka, in zataknilo se je že pri Drugi Mojzesovi knjigi, Tretja Mojzesova knjiga pa je skoraj nečitljiva in vsekakor brez dodatnega, “tehničnega” znanja verjetno običajnem bralcu nerazumljiva. Dlje nisem še prišel.
Iskal sem knjige v slovenskem jeziku, pa nisem našel naslovov, ki bi me pritegnili. Našel pa sem knjige v angleškem jeziku, ki so preproste, a se mi ne zdijo površne in mi že nakažejo druge knjige, ki me čakajo. Trenutno berem tretjo knjigo izpod peresa Erica Metaxasa, Američana grških korenin, ki na občasno duhovit način, nikoli pa ne banalno, v obliki vprašanja-odgovora govori o Božjem načrtu, Jezusovem življenju in delovanju, zakonu, spolnosti, homoseksualnosti, grehu, milosti, odpuščanju in spreobrnitve.
Rad tudi poslušam Radio Ognjišče, največkrat pa UCB UK, mogoče zlasti zaradi glasbe. Imajo pa tudi zelo zanimive intervjuje in pričevanja, molitvene ure in vse skupaj zveni malo bolj sveže kot pri nas.
Pripadam rimsko-katoliški Cerkvi in nimam namena prestopiti v protestantsko ali anglikansko ali katerokoli drugo Cerkev. Sprašujem pa se, ali je ‘zdravo’ za moje duhovno življenje in razvoj, da berem in poslušam avtorje, ki niso katoličani, čeprav po mojem brez dvoma še vedno pomanjkljivem znanju– niso povedali še nič narobe, vsaj ne očitno. Kako torej izberem dobre pričevalce in zavržem lažne?
Isto velja tudi za radio ali glasbo. Metaxas je v nekem intervjuju pripovedoval, kako je – potem ko je doživel svojo spreobrnitev – prišel domov in vrgel v smeti plošče nekaterih glasbenikov. Tudi tu se mi postavi isto vprašanje: kako izberem dobro glasbo in kako zavržem slabo oz tudi na področju DRG bodo taki dobri in tudi lažnivi?
Hvala za Vaš cenjen odgovor.
Peter
V svojem pismu odpirate zanimivo vprašanje verske vzgoje in izobraževanja. Niste edini, ki od verouka ni odnesel kaj prida znanja. Več ko se pogovarjam z ljudmi, bolj spoznavam, kako malo znanja so odnesli od verouka. Kar niti ni največja tragika. Bolj je tragično, da tudi pozneje svojega verskega znanja ne poglabljajo in dopolnjujejo. Eden od dokazov je tudi vse manjše zanimanje za verski tisk in knjige verske vsebine. Pri vas je drugače. Imate željo, da bi svoje versko znanje poglobili. To je hvalevredno, saj bo vernik, ki ima več verskega znanja, znal bolje odgovarjati na razne napade ne vero in Sveto pismo. Hitro bo ugotovil, da številni napadi niso tako zelo znanstveno utemeljeni, kakor bi njihovi avtorji radi prikazali. Še več, nekaterim botruje pravo versko neznanje in še bolj številni predsodki ali celo sovraštvo, z resničnostjo pa nimajo nobene zveze. Mnogi slovenski mediji so v tem še bolj ‘ranljivi’, saj velika večina novinarjev ne pozna krščanstva in piše kritike kar počez in kritizirajo nekaj, česar niti malo ne poznajo.
- Naj velja splošno načelo: če vam branje teh knjig utrjuje vero in vas duhovno bogati, jih lahko berete.
Glede branja Svetega pisma. Veliko stvari v Svetem pismu ne razumemo. Tudi največji strokovnjaki za to knjigo se znajdejo pred njo v težavah, saj gre v nekaterih primerih za izredno stara besedila, ki so nastala v popolnoma drugačnih kulturah in miselnem svetu in so za nas težje razumljiva. Seveda nas težka razumljivost nekaterih odlomkov ne sme odvrniti od branja Svetega pisma. Ne ‘silimo’ v tiste odlomke, ki so težki, ampak prebirajmo tiste, ki so nam razumljivi in nas nagovarjajo. Že cerkveni očetje so svetovali vernikom: ne jezi se, če ne moreš izpiti celega slapu, ampak bodi hvaležen, da si si lahko z vodo iz slapu potešil žejo. Podobno velja za nas: ne jezimo se, če ne razumemo celega Svetega pisma, ampak bodimo Bogu hvaležni, če lahko s posameznimi odlomki potešimo duhovno žejo. Zato morda bolj prebirate knjige Nove zaveze, zlasti Evangelije. Imate prav: Mojzesovi knjigi, ki ju omenjate, zlasti Tretja, sta težki za razumevanje. Morda jo zaenkrat preskočite in pojdite na druge knjige, ki vas bodo nagovorile. Nekateri celo zagovarjajo, naj vsak dan ‘na slepo’ odpremo Sveto pismo in beremo tam, kjer se nam bo odprlo. Zelo zanimivi in koristni so seznami, ki nam povedo, kje naj odpremo Sveto pismo na primer: ko smo žalostni, razočarani, v trpljenju, veseli ... . Lahko sledimo svetopisemskemu branju, ki nam ga priporoča Cerkev, ko vsak dan pri maši beremo določene odlomke ...
Knjig, tudi v slovenščini, ki nam bodo približale Sveto pismo, ne manjka. Zanimivo je, da so nekatere ‘ekumenske’, kar pomeni, da so nastale v sodelovanju piscev, ki pripadajo različnim krščanskim denominacijam, a je vsem skupno Sveto pismo. Tako sta pri Ognjišču izšli dve debelejši knjigi, v kateri rad tudi sam pogledam, to sta Svetopisemski vodnik in Enciklopedija Svetega pisma. Sta obširni deli, izšli že pred leti, izčrpni in strokovni, a pisani dovolj poljudno, da ju razume tudi nepoznavalec. Zelo zanimiva je tudi knjiga Preprosto o Svetem pismu ... Ta je pisana zelo preprosto in bo začetnikom, ki se šele uvajajo v Knjigo knjig, zelo pomagala odkrivanju svetopisemskega sporočila. Knjig, ki vam bi še bolj približale Sveto pismo, je še veliko, tudi zahtevnejših. Naj omenim, da bo v začetku prihodnjega leta izšla knjiga v Sveto pismo v zbirki Youcat. V njej ne bo celotno Sveto pismo, saj bodo izpuščeni težje razumljivi odlomki – najbrž tudi odlomki, ki jih vi omenjate –, bo pa opremljeno z uvodi in opombami, ki bodo mladim in manj mladim približali božje sporočilo. Še veliko več knjig je seveda v tujih jezikih. Predvidevam, da vsaj kakšnega razumete, saj je pismo poslano iz tujine.
- Cerkveni očetje so tudi poudarjali, da brez molitve ne moremo pravilno razumeti Svetega pisma. Zato vedno pred branjem molite, naj vas razsvetli Sveti Duh, da bi pravilno razumeli to, kar boste brali.
Sprašujete tudi, ali je za vaše duhovno življenje in razvoj ‘zdravo’, da berete in poslušate avtorje, ki niso katoličani, čeprav –sodeč po vašem brez dvoma še vedno pomanjkljivem znanju, kakor sami pravite – niso povedali še nič narobe, vsaj ne očitno. Kot sem že napisal, so nekatere izdaje o Svetem pismu in nekatere izdaje Svetega pisma samega, ekumenske, kar pomeni, da jih izdajo skupaj različne krščanske Cerkve. Res je, da nekatere odlomke različno razlagamo (npr. prvenstvo apostola Petra), a nam je večina stvari skupnih. Naj velja splošno načelo: če vam branje teh knjig utrjuje vero in vas duhovno bogati, jih lahko berete. Bodite iskreni s seboj in v tistem trenutku, ko bi vas kakšna knjiga, pa naj jo izda kdorkoli, vznemirila, se počutite toliko svobodne in jo odložite. Zakaj bi jo brali, če menite, da bi omajala vašo vero?
Morda bo kdo razumel moj nasvet v smislu, da niste sposobni sami ovreči kritike iz knjige. Ne, iz vašega pisma bi sklepal, da bi bili tudi tega sposobni, ampak gre za nekaj drugega. Spominjam se pogovora z dekletom, ki se je trudila za krščansko življenje. V roke ji je prišla tudi knjiga Da Vincijeva šifra. Sam pisatelj je zatrdil, da je knjiga plod njegove domišljije in da se je sam izmislil stvari, ki govorijo drugače kot Sveto pismo. Tudi omenjeno dekle je to vedelo, a je ob koncu pogovora dejalo: »Kaj pa, če je vendarle kakšna stvar od tega, kar je v knjigi, res?« Kljub znanju so se pri branju domišljijske (!) knjige v njej porodili dvomi, ki so jo vznemirjali. Ko me je vprašala, kako naj ravna v takih primerih, sem ji odvrnil: zakaj bi morala brati knjige, ki v tebi vzbujajo nemir? To velja toliko bolj za številne druge katoličane, ki ne berejo knjig, ki opisujejo katoliški pogled. Če ne berejo teh knjig, jih bo branje drugega čtiva, ki bo spodkopavalo temelje katoliške vere, vznemirjalo in zmedlo. Ti pa naj obvezno prej preberejo knjige s katoliškim pogledom, da bodo vedeli, kaj uči katoliška Cerkev in kako utemeljuje svoje učenje.
Cerkveni očetje so tudi poudarjali, da brez molitve ne moremo pravilno razumeti Svetega pisma. Zato vedno pred branjem molite, naj vas razsvetli Sveti Duh, da bi pravilno razumeli to, kar boste brali. Tudi sicer je še bolj kot študij pomembno, da smo v stalnem stiku z Bogom v iskreni molitvi. Študij naj nam samo pomaga, da bo naš osebni stik z Bogom še pristnejši in osebnejši.
RUSTJA, Božo (Pisma) Ognjišče (2016) 10, str. 46
