Ali lahko krstiva istega otroka v pravoslavni in katoliški Cerkvi?

Po spletu iščem odgovor na veliko vprašanje, ki me že lep čas bega, pa nikjer ne najdem odgovorov. Sem iz katoliške družine, vzgojena, da vsako nedeljo hodimo v cerkev, obeležujemo se vseh praznikov, partner pa je iz Srbske pravoslavne Cerkve. Gredo samo za njihov božič v cerkev ter praznujejo njihovo slavo. Sedaj pričakujeva otročka in vedno, ko nanese beseda na krst, vlečeva vsak na svojo stran ter greva na koncu vsak svojo pot.
Jaz želim, da bi se že pred rojstvom vedelo, kdo bo boter in da bi bil krst čim prej po rojstvu.
Sedaj me zanima, ali je možno, da bi otrok imel oba krsta, saj sva se dogovorila, da ga bova vzgajala v obeh verah in ne bova delala razlik.
Ali je lahko krščen otrok v katoliški Cerkvi ter da je pri obredu navzoč tudi pravoslavni duhovnik?
Ne vem, kaj naj storim. Prosim za pomoč.
Lep pozdrav
Špela
Sveti krst je vstopni in glavni krščanski zakrament, po njem postanemo krščenci člani Cerkve oziroma cerkvene skupnosti, v kateri smo krščeni. Krst je namreč osnovni zakrament in pogoj za vse druge zakramente. Združi nas z Jezusom Kristusom, vključi nas v njegovo odrešilno umiranje na križu, s tem nas osvobodi oblasti greha in nam omogoči vstajenje v življenje brez konca. Krst je milost, nezaslužen dar Boga, ki nas prav po krstu brezpogojno sprejema za svojega otroka. Verni starši, ki hočejo za svojega otroka najboljše, hočejo tudi krst, ki bo otroka rešil vpliva izvirnega greha in oblasti smrti. Seveda pa krst otrok predpostavlja, da ga bodo krščanski starši o krstu ne samo informirali, marveč tudi uvajali v vero. Zato Cerkev krščuje otroke zaradi vere staršev, in če starši niso verni, duhovnik ne sme krstiti otrok, ker ni poroštva za uvajanje v krščanstvo.
Glede krsta isto učita katoliška in pravoslavna Cerkev in tudi obe krščujeta otroke zaradi vere staršev in zaupanja, da bodo svoje otroke uvedli v krščansko življenje. Katoliška Cerkev priznava krst tudi protestantskim Cerkvam in cerkvenim skupnostim, ki izpovedujejo vero v troedinega Boga in uporabljajo pravo formulo (besedilo) pri krstu (Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha) in med krstom krščenca bodisi trikrat potopijo v vodo ali oblijejo z vodo.
Zdi se, da s članom Srbske pravoslavne Cerkve, s katerim pričakujeta otroka, nista cerkveno poročena, saj bi ob poroki na zastavljeno vprašanje že spoznali ‘uradni’ odgovor na svoja zelo pomembna vprašanja. Zato bom navedel katoliška določila glede sklepanja zakona med katoličanom in nekatoliškim, tudi pravoslavnim kristjanom, iz katerih boste lažje spoznali pomen in predvsem odnos katoliške Cerkve do krsta otrok v različnih krščanskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Zakonik cerkvenega prava katoliške Cerkve, ki je seveda namenjen katoliškim kristjanom, o zakramentu zakona piše takole: »Zakon med dvema krščenima osebama, od katerih je ena krščena v katoliški Cerkvi ali je po krstu vanjo sprejeta in s formalnim dejanjem ni iz nje izstopila, druga pa je član Cerkve ali cerkvene skupnosti, ki ni v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, je brez izrečnega dovoljenja pristojne oblasti prepovedan. Takšno dovoljenje more podeliti krajevni ordinarij (škof): če je za to upravičen in pameten razlog; naj tega dovoljenja ne da, če niso izpolnjeni naslednji pogoji: 1. katoliška stran izjavi, da je pripravljena odvračati nevarnosti za odpad od vere, in iskreno obljubi, da bo storila vse, kar je v njeni moči, da bodo vsi otroci krščeni in vzgojeni v katoliški Cerkvi; 2. o teh obljubah katoliške strani je treba pravočasno obvestiti drugo stran, in sicer tako, da je gotovo, da so ji znane obljube in obveznosti katoliške strani; 3. obe strani je treba poučiti o namenih in bistvenih lastnostih zakona, ki jih noben zaročenec ne sme izključiti« (Kan. 1124, 1125). Četudi se morda zdi gornje besedilo trdo in za nekatoliškega kristjana nerazumevajoče, moram omeniti, da imajo tudi druge Cerkve in cerkvene skupnosti glede tega podobno oziroma dokaj strogo prakso, kar velja tudi za pravoslavno Cerkev. Konkretna praksa izhaja iz ekleziologije, tj. iz pojmovanja Cerkve.
Ker sprašujete o krstu prihajajočega otroka, ne bom razpravljal o poroki med katoličanom (katoličanko) in nekatoliško kristjanko (nekatoliškim kristjanom), ampak se bom držal vašega vprašanja, čeprav bom v odgovoru gornje katoliško, sicer pravno, besedilo upošteval. Vi, spoštovana Špela, morda ste zdaj že mama, vprašujete, “ali je možno, da bi otrok imel oba krsta, saj sva se dogovorila, da ga bova vzgajala v obeh verah in ne bova delala razlik.” Katoličani priznavamo krst v pravoslavni Cerkvi in zato ni mogoče nekoga, ki je že krščen v pravoslavni Cerkvi, krstiti še v katoliški Cerkvi, saj bi s tem zanikali veljavnost zakramenta krsta v pravoslavni Cerkvi in tudi pravoslavno Cerkev kot pravo Kristusovo Cerkev, kar je pa nasprotno s katoliškim naukom o Kristusovi Cerkvi. Pravoslavna Cerkev ima prav tako kot katoliška isto Sveto pismo, isto veroizpoved in tudi vseh sedem zakramentov. Zato otrok, in tudi odrasel človek, po katoliškem nauku ne more prejeti dveh krstov, saj ta, ki je krščen, je krščen za vedno; temu tudi rečemo v katoliški teologiji, da prejme v krstu neizbrisno znamenje, kar pomeni, da ostane krščen, četudi postane ateist ali pripadnik nekrščanskega verstva ali prestopi v neko krščansko nekatoliško skupnost, in v primeru, da se vrne v katoliško Cerkev, ga drugič ne krščujemo.
Dalje sprašujete: »Ali je lahko krščen otrok v katoliški Cerkvi ter da je pri obredu navzoč tudi pravoslavni duhovnik?« S strani katoliške Cerkve je odgovor pritrdilen, lahko, toda ta praksa pri pravoslavnih ne obstaja in je tudi vam najbrž ne bo uspelo udejanjiti. Krst je namreč vstop v skupnost Cerkve oz. v konkretno cerkveno občestvo. V mešanem zakonu je normalno, da zakonca poznata in spoštujeta Cerkev drug drugega, da skupaj molita in da v znamenje spoštovanja drug drugega in njegovo versko prepričanje in zato vsaj občasno obiščeta bogoslužje druge Cerkve ali cerkvene skupnosti, kar ju lahko samo bogati in zbližuje. To velja seveda tudi za katoličane in pravoslavne, ki imajo tako čudovito bogoslužje. Toda vsak lahko pripada v polnosti samo eni Cerkvi, prav pa je, da v ‘mešanem’ zakonu praznujejo v zakonu in družini obojne praznike.
V zadnjem času sem imel dva primera ‘mešanih’ partnerjev, pravoslavnega in katoliškega, ki sta se oglasila za krst otroka. V prvem primeru je bila otrokova mama, sicer profesorica, pravoslavne vere, in sem jo ob pripravi na krst vprašal, ali ne bo njen oče hud, ker daje krstiti otroka v katoliški Cerkvi, katere član je otrokov oče, in mi je odgovorila: »Če bi to naredil moj brat, bi bil oče hud, ker pa bom to naredila jaz, ki sem ženska, ne bo hud. Pri nas še vedno bolj čislajo moško potomstvo, kot žensko.« Mamičin pravoslavni oče, otrokov stari oče, je prišel h katoliškemu krstu in se je, tako se je vsaj zdelo, z zadovoljstvom sprejel katoliški krst hčerkinega otroka, svojega vnuka, katerega oče je slovenski katoličan. Pred kratkim, letos, pa sem imel primer, ki je podoben vašemu: oče pravoslavni Srb in mama katoliška Slovenka, ki je podobno kot vi želela pri krstu oba duhovnika, kar pa ni ‘steklo’. Zaradi vašega vprašanja sem prav danes, ko to odgovarjam, telefoniral otrokovi mami, katoličanki, in jo vprašal, ker se ni več oglasila za otrokov krst, ali sta dali otroka iz ‘mešanega’ partnerstva že krstiti v pravoslavni Cerkvi ali kje drugod. Otrokova mama mi je prijazno odgovorila: »Nisva ga dala še krstiti, krst sva namreč preložila.« Zaželel sem ji vse dobro in sva se lepo poslovila. Ta dva sveža primera omenjam zato, da vidite, kako so, vsaj v teh dveh primerih, starši ‘mešanega’ partnerstva, lahko bi tudi šlo za ‘mešan’ zakon, reševali primer krsta. Koliko dejavnikov lahko vpliva na končno odločitev.
Prav se mi zdi, da tisti med zakoncema, ki je globlje veren, prevzame v zakonu in že v pripravi na zakon, duhovno življenje v zakonski in družinski skupnosti, saj bo tako lažje prenesel svojo izkustveno vero na svoje otroke in zaživel versko življenje s svojim sozakoncem. Ko gre za mešani zakon, je zahteva še večja, saj zahteva poglobljen, strpen, potrpežljiv, ljubeč in sočuten dialog, ki ga potrebujeta oba zakonca, če želita svojo vero prenesti na svoje potomstvo. Samo z verskim življenjem in pričevanjem lahko starša preneseta vero na svoje otroke. Najhujše bi bilo, če bi zaradi starševskih sporov otrok ne postal veren kristjan.
Prihodnost zakoncev v ‘mešanih’ zakonih je v ekumenskem in medcerkvenem dialogu in medsebojnem spoštovanju, saj smo vsi kristjani sinovi istega nebeškega Očeta, vsi smo odrešeni s smrtjo in vstajenjem Jezusa Kristusa in pri krstu vsi posvečeni s Svetim Duhom. Molimo vsak zase, za svojo Cerkev, in tudi drug za drugega, predvsem še zakonci v mešanih zakonih ali bodoči zakonci mešanih zakonov pa za Cerkev drug drugega. Tam, kjer je ljubezen, edinost, tam je Bog; tam, kjer je molitev, tam je Kristus.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 10, str. 48