SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Ali vse čaka močvara ali večno pogubljenje?
Prebrala sem knjigo Zadela me je strela. Upam, da ste jo tudi vi, da mi lahko svetujete. Najprej me zanima tole: Človek gre k spovedi, dobi odvezo in je prost. Grehi so mu izbrisani. V knjigi sem prebrala, da če se to zgodi, človek umre in ni pogubljen. A če ni opravil pokore, torej odslužil, se ta duša naseli v neki ‘močvari’, kjer je vsa ‘golazen’ od črvov naprej. Ni pa pogubljen.
Človek se je spovedal, je bil odločen, da ne bo grešil več, in umre, ne gre v ‘močvaro’. Druga stvar je zadnja ura. Ko duhovnik podeli zakrament svetega maziljenja (sveto olje), v tem primeru, pa duša ne gre v ‘močvaro’, ampak v nebesa. Ali to drži? Ne razumem čisto dobro.Človek gre k spovedi, dobi odvezo in je prost. Grehi so mu izbrisani. A če ni opravil pokore, torej odslužil, se ta duša naseli v neki ‘močvari’. Ni pa pogubljen.
Druga stvar je prešuštvo. Naj vam omenim le to, da sem imela obdobje v življenju, približno deset let, ki ga bi najraje izbrisala iz mojega življenja. A ne morem popraviti, da sem hodila s poročenim človekom in mu skoraj uničila zakon. Bila sem mlada, med 20 in 30. letom. Danes sem poročena z ločenim človekom, tudi ločenim cerkveno. Bil je že enkrat poročen. Ko sem ga jaz spoznala, je bil že ločen. Cerkveno poroko pa sem zahtevala jaz. Povejte mi, ali bom tudi jaz pristala v tisti ‘močvari’, ko umrem?
Tega res nočem, danes živim pošteno, pomagam ljudem, dajem desetino Cerkvi, darujem za svete maše, otroke vzgajam krščansko , hodijo k verouku, molim z njimi ... Skratka, trudim se živeti po veri. Samo da mi ne bi bilo treba pristati v ‘močvari’. Ker sem prebrala v knjigi, predvidevam, da je pekel precej zaseden, nebesa pa prazna.
Če samo pogledam okoli sebe: sorodstvo, prijatelje ... So koruzniki, imajo otroke, so samo civilno poročeni, nekateri celo večkrat. Potem takim res ni pomoči, ali kaj? Kaj pa zdravniki, ginekologi? Naj povem, da poznam čudovite ljudi, ki pomagajo. Delajo pa tudi splave. Ali tudi tem ni pomoči. Ali vse čaka močvara ali večno pogubljenje?
V knjigi Molitve, ki jih je zbrala Joži Kališnik, sem opazila molitve za umirajoče in mrtve. Ena ima naslov Tri zelo lepe molitve – papeževe molitve. Spodaj piše, da zelo koristijo umirajočemu in pripomorejo k njegovemu zveličanju. Podan je primer, kako je nekdo molil za nekega duhovnika, ki je bil velik grešnik. Ko je odmolil vse tri molitve, se mu je ta mrtvi prikazal ves čudovit v beli svetlobi in se mu zahvalil, ker je v nebesih. Kljub temu, da je bil grešnik, mu ni bilo treba iti v ‘močvaro’.
Predstavljena pa je tudi molitev papeža sv. Gregorja za rešitev duš iz vic. Piše: Če se nahaja duša v najtežjih vicah, je po vsakodnevni molitvi v času enega meseca rešena. Povejte, ali imajo molitve res tako veliko moč, da rešijo dušo? Iz srca upam, da res.
Kako pa je z gregorijanskimi mašami? Že moja babica je rekla, da če se berejo te maše za pokojnega, je duša rešena iz vic. Ali tudi to drži? Ali lahko naročiš te maše npr. zase, ko si še živ?
Da sklenem: svojih nesrečnih deset let v mojem življenju ne morem izbrisati, ampak moram živeti z njimi. Greha sem se spovedala več let, dokler mi pater na Brezjah ni ‘zagrozil’, da se ga ne smem nikoli več. Da me muči hudi duh in da me ne bo več. In res, od takrat je minilo že nekaj let. Nekajkrat na leto grem k spovedi, a nikoli več nisem govorila o tem grehu iz preteklosti. Upam, da mi je Jezus dokončno zbrisal te grde sledi.
Tudi svetopisemska žena Marija Magdalena je bila prešuštnica. Pa ji je Jezus rekel, pojdi in ne greši več. Tudi njej verjetno ni bilo treba iti v ‘močvaro’ po smrti, ker je tako živela v Jezusovem času. Tudi danes je Jezus isti kot takrat, kajne?
Matejka
Spoštovana Matejka, hvala vam pravzaprav za pričevanje o vašem spreobračanju v življenju in o vašem sedanjem življenju iz vere!
Knjigo, ki jo omenjate, sem prebral. Nekaj sem o njej že napisal v lanski 3. št. Ognjišča, zato se bom tokrat omejil samo na to, kar sprašujete. Prvo vaše vprašanje se nanaša na ‘močvaro’, ki je v knjigi omenjena, in ne pomeni pogubljenja. Iz tega opisa je mogoče povsem jasno sklepati, da avtorica s tem izrazom misli na resničnost, ki jo Cerkev imenuje vice. Gre za stanje človeka po smrti v primeru, ko se mora še očistiti posledic grehov, ker se jih ni v času zemeljskega življenja. Greh namreč nosi v sebi krivdo, večno kazen (pogubljenje) – če je človek z njim popolnoma prekinil odnos z Bogom – in časne kazni. Krivdo in večno kazen pri zakramentu sprave ali popolnem kesanju odpusti Bog in to nas obvaruje pogubljenja. Časne posledice greha pa tudi po zakramentu sprave ali spovedi ostanejo in se mora z njimi človek ukvarjati in jih odpravljati; npr. negativna čustva ob nekom, ki nas je prizadel in smo bili nanj jezni. Temu služi naložena pokora pri spovedi; s prostovoljno pokoro pa lahko še pospešimo očiščevanje. Spodbudno je tudi učenje Cerkve, da si lahko pri tem med seboj pomagamo in sicer z molitveno podporo in zadoščevanjem. Posebna oblika pomoči celotnega telesa Cerkve pa so odpustki, ki so nam v tem izrednem letu usmiljenja še posebej široko dostopni. Če torej človek v trenutku smrti nima več velike krivde, ima pa še časne posledice grehov, se jih mora očistiti, predno se lahko v polnosti združi z Bogom. In to očiščevanje poteka s trpljenjem v vicah, kar je avtorica knjige v svojih videnjih gledala v simbolnih podobah. Tudi pri tem lahko tem ljudem pomagamo z molitvijo, darovanjem svetih maš, posebna oblika te pomoči je obhajanje gregorijanskih svetih maš (30 zaporedno obhajanih), in delnimi ali popolnimi odpustki za rajne. Gotovo je takšno mesečno obhajanje svetih maš in molitev za rajnega zelo močna oblika molitve celotne Cerkve za tega rajnega, kar mu gotovo pomaga očistiti se od vseh posledic grehov in se tako stanje vic zanj konča. Vnaprej se za gregorijanske svete maše ne more zastaviti daru, lahko pa potreben dar za te svete maše hrani človek sam in v oporoki zahteva, da se ta denar uporabi v ta namen; prav pa je, da to tudi ustno pove svojcem.
- Časne posledice greha tudi po zakramentu sprave ostanejo in se mora z njimi človek ukvarjati in jih odpravljati.
Pravite, da ne razumete povsem, kako to, da če na smrtni postelji umirajoči prejme sveto popotnico (to je zakrament sprave, obhajilo in zakrament maziljenja – če to omogoča stanje umirajočega; pogosto pa je v takšnem stanju, da se lahko obhaja samo zakrament bolniškega maziljenja), umrli ne gre v ‘močvaro’, ampak direktno v nebesa. To po nauku Cerkve ni povsem gotovo, ker je odvisno od stanja očiščenosti od posledic grehov tega človeka. Gotovo pa je, da tak človek ne bo pogubljen. Če pa je v stanju, da lahko prejme popolni odpustek ob smrtni uri, potem pa se gotovo ‘izogne’ vicam.
- Če sedaj bogoljubno živite, potem ste lahko mirni, da zaradi te preteklosti ne boste posebej trpeli v vicah.
Glede vaše bojazni, da boste po smrti pristali v tisti ‘močvari’ zaradi svojega preteklega življenja, pa naj pripomnim tole. Če je vaše spreobrnjenje in kesanje zaradi preteklosti tako, kot ste opisali, in če sedaj bogoljubno živite, potem ste lahko mirni, da zaradi te preteklosti ne boste posebej trpeli v vicah; še posebej, če ste ob potrebnih pogojih ob kakšni priložnosti, kakor je tudi sedanje izredno sveto leto, prejeli popolni odpustek, potem časnih posledic takratnega življenja tudi ni več. Seveda se pa v življenju naberejo kakšne časne posledice sprotnih grehov, ki pa nas lahko privedejo v vice.
Ali so polna nebesa ali pekel – to pa raje prepustiva Bogu. On je neskončno usmiljen in daje vsakemu še in še priložnosti, da se spreobrne. Povsem tudi ne vidimo v človeška srca, zato je nevarno, da jih sodimo predvsem po zunanjosti, Bog pa vidi vse in pozna vse. Tudi na smrtni postelji lahko še da zadnjo priložnost človeku, ker si ga tako želi pri sebi v nebesih. Se pa strinjam z vami, da zlo, ki ga opažate okoli sebe, nikakor ni nekaj dobrega in ne more roditi nič dobrega, ampak le dodatno trpljenje. Tudi če ga nato Bog odstrani, bi bilo boljše, da ga ne bi bilo, saj vsekakor povzroča veliko škodo celotnemu svetu.
- Zelo pomembno, da se ob umirajočih in ob mrtvih ljudeh moli. To je ena izmed oblik medsebojne pomoči, ki deluje zato, ker smo med seboj povezani kot so udje istega telesa.
Omenjate molitve ob umirajočih. Mislim, da je zelo pomembno, da se ob umirajočih in ob mrtvih ljudeh moli. To je ena izmed oblik medsebojne pomoči, ki deluje zato, ker smo med seboj povezani kot so udje istega telesa, če omenim primero, ki sta jo uporabila Jezus in sv. Pavel. Seveda pa nobena molitev ne deluje avtomatično, ampak je le obrazec, ki pomaga molivcu, da lažje vzpostavi pristen in globok odnos z Bogom, in to je tisto, kar potem pred Bogom šteje in je v veliko pomoč.
Naj sklenem odgovor v duhu, kot ste vi svoje vprašanje: da, Jezus je tudi danes isti kot je bil ob Mariji Magdaleni in bo tak ostal. Bogu hvala!
TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2016) 11, str. 46
