Kaj pravi Sveto pismo o stvarjenju človeka?

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79