Pričakovanje Odrešenikovega rojstva je zame nekaj veselega

Advent je čas, ko pričakujemo rojstvo Jezusa, ki nam prinaša odrešenje. V pričakovanju tega dogodka se po družinah vsak večer zbiramo, molimo, pojemo, veseli pričakujemo ... Zanima pa me, zakaj je v cerkvi v tem času vijolična bogoslužna barva, ki me spominja na post, na maše za rajne. Ali ni pričakovanje nekaj veselega, čisto nekaj drugega kot postni čas, kjer se moramo očistiti številnih pomanjkljivosti. Vem, da je v adventu naš zgled Janez Krstnik, ki je tudi oznanjal, da se je treba pripraviti na prihod s postom in pokoro ... V Ognjišču sem celo prebral, da je bil nekdaj tudi v adventu post. Morda od tod ta povezava tudi z bogoslužno barvo, čeprav jaz adventni čas doživljam popolnoma drugače. Pričakovanje Jezusovega rojstva bi moralo izzveneti veliko bolj optimistično in nikakor ne preveč zamorjeno ...
Slavko

pismo 12 2016aS svojim pismom ste odprli pomembno temo – advent kot čas priprave na božični praznik. Žal je v našem času adventni čas med ljudmi izgubil pravi pomen, saj je ‘veseli december’ ‘požrl’ advent. Že kmalu po vseh svetih naša mesta začnejo krasiti z lučkami in drugimi božičnimi okraski in začne se ‘božični čas’, kakor včasih slišimo. O adventnem času pa nič ... Zato je vaše pismo priložnost, da se vprašamo o pravem pomenu adventa.
Imate prav, da so po vzorcu postnega časa kot priprave na veliko noč, že od 6. stoletja uvedli advent kot pripravo na božič. Ponekod so post pred božičem začeli po sv. Martinu (11. novembra). God sv. Martina je bil nekakšen ‘jesenski pust’, ko so zadnjič jedli meso (pomislimo na ‘Martinovo gos’) podobno kakor na pust pred postnim časom.

    Za adventni čas naredimo načrt, kako ga bomo preživeli. Kaj bomo po naukih ‘adventnega pridigarja’ popravili v svojem življenju in kakšno adventno ‘nalogo’ si bomo zadali?

Lahko rečemo, da sta se v tradiciji ohranili dve temeljni značilnosti adventnega časa: resna priprava in priprava, polna upanja in veselja. O prvi pripravi na božični praznik sem že nekaj napisal. To značilnost je adventni čas ohranil tudi med našimi predniki, saj je bil to čas resne priprave na božič. Znane so zlasti zgodnje jutranje maše (zornice), ki so se jih udeleževali. Tudi za ceno žrtve. Poleg družinske molitve so poudarjali adventno spoved, s katero so v srcu pripravili prostor za novorojenega Zveličarja. Lahko bi rekli, da je ‘vzor’ te priprave Janez Krstnik, resni ‘adventni pridigar’, ki svoje rojake in nas resno in včasih tudi ostro opozarja, naj se pripravimo na Odrešenikov prihod.
Drugi vidik adventnega časa je veselo pričakovanje, ki ga tudi vi omenjate. Vzor tega veselega in skrivnostnega pričakovanja je Božja Mati Marija. Strokovnjaki za bogoslužje poudarjajo, da ima zato advent ‘marijanski značaj’. Marija je gotovo najbolj ‘intenzivno’ pričakovala Jezusovo rojstvo. Njeno pričakovanje je bilo veselo, polno upanja. Tako naj bo tudi naše pričakovanje. Če res pričakujemo Odrešenika, potem v tem pričakovanju ni prostora za ‘zamorjenost’, kakor vi pravite, ampak za upanje in notranje veselje. Tako veselje nima nič skupnega s hrupnim veseljačenjem.
Zato si za adventni čas naredimo načrt, kako ga bomo preživeli. Kaj bomo po naukih ‘adventnega pridigarja’ popravili v svojem življenju in kakšno adventno ‘nalogo’ si bomo zadali? Kakšna dobra dela opravili? V Sloveniji začetek posta sovpada s tednom Karitas (letos s koncem tega tedna) in na prvo adventno nedeljo v glavi mašni prošnji lepo molimo: “da bi prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli”.
Priprava na božič ima tudi svoje pasti. Pred prazniki, tudi pred božičem, se rado zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado ‘poči’ v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira v družini ali med najbližjimi. To potem pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado ‘kaj’ zgodi (pri tem misli na kakšno ‘razbitino’ v hiši), nekaj ‘se razbije’, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato Čušinovi že nekaj let pred božičem sedejo in se dogovorijo: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’.« Zgled Čušinove družine je lahko navdih tudi za nas, da v adventu zlasti skrbimo za kakovostne medsebojne odnose. Naj nam pri tem pomaga molitev, tudi skupna in zlasti družinska, pa tudi obisk maše. Slednje je bila vedno tradicija v duhovnem življenju. To nam bo pomagalo k veselemu pričakovanju božiča, ki ga tudi vi omenjate.
V adventu je mašni plašč res vijoličaste barve, ki je sicer znamenje spokornosti, a nam ta čas obenem sporoča neizmerno veselo novico, da se bo rodil Jezus, ki nam bo blizu, saj ga je angel napovedal kot Emanuela, kar pomeni ‘Bog z nami’ (prim Mt 1,23). Naj nam to veselo sporočilo polepša adventni čas in nas spodbudi, da ga bomo v veselju dejavno preživeli.

RUSTJA, Božo. Ognjišče (2016) 12, str. 46

Zajemi vsak dan

Velikonočni kristjan mora prinašati v svojo okolico, najprej v svojo družino, med svoje prijatelje in sodelavce vedrino in mir, krščanski optimizem in delovno vzdušje.

(Franc Bole)
Četrtek, 18. April 2024
Na vrh