Sovraštvo in odpuščanje

Mnogo lepega in spodbudnega sem že prebrala v Ognjišču, pa sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem, čeprav nisem več mlada, zato pa imam veliko življenjskih izkušenj. Rada bi povedala, kako lahko z odpuščanjem presežemo sovraštvo in težo greha. Prepričala sem se, da moraš moč za odpuščanje pridobiti z molitvijo, z zahvalami in prošnjami k Bogu in, kakor je učil Jezus, nastaviti še drugo lice, če te udarijo po enem. Toda ali mi navadni ljudje to zmoremo? Težko, vendar z božjo pomočjo gre.
Verujem v Boga, ki mi je že neštetokrat pomagal iz duševne ali kakšne druge stiske. Pomoči nisem vedno prejela takoj, vendar sem upala in uresničilo se je čez nekaj časa, včasih je bilo treba čakati kar dolgo časa, včasih pa se je olajšanje trpljenja pojavilo presenetljivo hitro. Izkusila sem, zakaj je Jezus pri svojih »učnih urah« omenil, da naj nastavimo še drugo lice in naj ljubimo svoje sovražnike. Naj navedem primer: Mož, ki mi je že dolgo nezvest, je doživel infarkt. Kdo ga bo negoval in tolažil? Jaz, ki sem mu žena. Mogoče se bo zaradi tega spreobrnil in spoznal, kdo mu je ves čas najinega zakona stal ob strani in z njim doživljal lepe in slabe čase. S takšno ugotovitvijo se bo tudi on rešil teže svojega greha.
Ali pa drug primer: Jezna sem bila na sosedo, ki me je ves čas napadala zaradi steze, ki prečka njeno posest, pa hodimo tudi mi po njej, kot se je že od nekdaj hodilo. Ona se je priselila pozneje, ker so prejšnji lastniki hišo in zemljo okrog nje prodali njej. Z njimi smo bili v dobrih odnosih in so nam pustili hoditi po tej stezi. Nekoč se je tej sosedi zgodila nesreča, da je padla s kolesom in se hudo poškodovala. Bog je hotel, da sem se ravno tedaj pripeljala in jo zagledala. Ni se mogla dvigniti na noge in bila je vsa krvava. Bili sva sami na cesti med njivami. Poskrbela sem za hiter prihod zdravnika. Pozabila sem na vse sovraštvo in, ko si je opomogla, sem jo obiskala v bolnišnici. Imela je zlomljen kolk in pretres možganov. Pozdravila sem jo, kot da sva najboljši prijateljici in, glej, začela se je prijazno pogovarjati z mano. Iz oči so se ji ulile solze in prosila me je, naj ji odpustim vse, kar je bilo hudega med nama. Tedaj sva postali veliki prijateljici, od takrat sva si pomagali in se nisva nikoli več sprli.
Vem pa tudi, kako je hudo, če ne moreš odpustiti. Težak kamen leži na duši in človek postaja počasi duševni in telesni bolnik.
Anika

pismo 12 2008a"Nastavi drugo lice« je slikovito povedana resnica, da se ne smeš maščevati. Ti si lepo razumela Jezusov nauk in njegovo učinkovitost odkrivaš v svojem življenju ali življenju tistih, ki jih poznaš.
Če prav premislimo, vse majhne in velike vojne nastanejo zato, ker ne znamo odpuščati, ker smo užaljeni, ker nas je nekdo prizadel, bil krivičen do nas. Ni lahko odpustiti, kot sama ugotavljaš. Včasih je treba nekaj časa, da se jeza ohladi. Mi pa takoj vzkipimo in še bolj »dvignemo temperaturo«. Vsaka akcija sproži reakcijo, zato je stanje vedno težje. Duhovni vzgojitelji priporočajo, da se v takih trenutkih zaustavimo, zajamemo sapo, se umirimo, štejemo do deset, preden odgovorimo, ali, tisti bolj duhoviti, da damo za deset minut vodo v usta.
Predvsem pa se moramo naučiti obvladati sami sebe. Prvič morda ne bo šlo, poskusimo drugič. Sčasoma postanemo spretni in nam ni več težko premagati se. To velja že za čisto navadne okoliščine. Ne osorno odgovoriti staršem ali soprogu, prijatelju. Sami se bomo čudili, kako nas imajo ljudje bolj radi. Ne velja za vse enako pravilo. Tisti, ki je bolj nagnjen k hitrim reakcijam, se mora bolj potruditi. Kdor pa je po naravi bolj miren, mu to lažje uspeva.
To pa ne pomeni, da postanemo neobčutljivi ali da ne smemo mirno ugovarjati zaradi krivic, ki se nam godijo. Vemo, da je Jezus sam »protestiral«, ko so ga zasliševali pred velikim duhovnikom. »Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je mirno odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,21-24).
Kako bi bilo lepo živeti z ljudmi, ki ne vračajo udarca. Takega niti ne moreš napadati, razoroži te. In če bi se to dogajalo na višji ravni, v mednarodni politiki, bi ne bilo več vojn. Tako pa se z vračanjem udarca za udarec sovraštva s sovraštvom, gorje samo stopnjuje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 12, str. 74

Zajemi vsak dan

Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo.

(Pregovori)
Ponedeljek, 25. November 2024
Na vrh