Neplodnost in bližajoči se prazniki

Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo - navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35