Ko je bil sin najlepši

Med vojno je mlada vdova izgubila sina edinca. Nihče je ni mogel potolažiti. Ostala je čisto sama. V svojem žalovanju je ponavljala: »O da bi ga lahko vsaj še enkrat videla! Ljubi Bog, daj mi ga samo še enkrat videti.«
Nekega dne jo je neki človek vprašal: »Če bi se Bog odločil izpolniti tvojo prošnjo in ti vrniti sina za pet minut, katerih pet minut njegovega življenja bi izbrali?« Mati se je zamislila. Težko ji je bilo izbrati, kdaj ji je bil sin najdražji in kdaj se ji je zdel najlepši.
Spraševali so jo: »Ali bi ga rada videla kot mladeniča v vojaški uniformi?«
»Ne, videla sem ga še lepšega!«
»A takrat, ko je bil maturant?«
»Ne, videla sem ga še lepšega! Najraje bi videla takšnega kot tisti dan, ko se je na ulici igral z otroki in razbil okno. Bilo mu je hudo ter je ves solzan prihitel v hišo, mi padel v objem in jokajoč prosil: “Mama, oprosti mi. Nikoli več ne bom naredil tega!”« Solznih oči je še dodala: »Vseh štiriindvajset let njegovega življenja ga nisem videla lepšega kot takrat, ko mi je rekel: “Oprosti mi!”«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 23 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 138.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.