Sočutje

Zgodba

Brez ene roke
Zaradi poškodbe v prometni nesreči so enajstletnemu dečku morali odrezati desno roko. Zaradi tega je bil tako obupan, da je zavračal vse obiske.
Oče mu je dejal: »Moj prijatelj, profesor, ki predava na univerzi, te bo prišel obiskat.« Sin je brez pomisleka zavrnil obisk: »Nočem videti ne njega ne kogarkoli drugega.«
Toda oče je prijatelja vseeno pripeljal v sobo. Deček je ostrmel, ko ga je zagledal. Profesorju je bingljal prazen desni rokav srajce…
Obiskovalec se je sklonil k dečku in dejal: »Glej, tudi jaz nimam desne roke. Izgubil sem jo, ko sem bil toliko star kot ti, zato vem, kako se sedaj počutiš.«

Misel

Nekaj dni so občutki jeze, brezupa in razočaranja tlačila dečka. Srečanje s človekom, ki je tudi izgubil roko, mu je pomagalo, da se je spremenil. Razorožilo ga je dejstvo, da profesor dobro ve, kako se počuti nekdo, ki je izgubil roko.
Dejansko se zgodba nadaljuje in pove, da se je deček takoj navezal na profesorja in sta se spoprijateljila. Predvsem je po tem srečanju izgubil občutek obupa.

Molitev

Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji, ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo, da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva, kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo, smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Iskrici

Naša življenjska drža, naš trud za izboljšanje ali pa obup so močno pogojeni od naših čustev.

Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem.
(Heb 4,15)

Povejmo z zgodbo (Božo Rustja), Ognjišče (2007) 03, str. 64-65.