SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Naj golobica živi
Drobna golobica je zagledala visoke ognjene zublje, ki so se nezadržno širili po prostranem gozdu. Majhna kot je bila, seveda ni mogla nič storiti, a vendarle se ni vdala v usodo.
Začela je letati od oddaljenega jezera do gozda in vsakokrat je v kljunu nesla nekaj kapljic vode. Končno so ji pošle moči in se je mrtva zgrudila na zemljo, ne da bi s svojim trudom dosegla kakršenkoli učinek.
Če bi to zgodbo napisal jaz, bi jo raje tako zasnoval, da bi golobica preživela. V pripovedi bi dal ptici leteti, vse dokler ne bi do konca izkazala plemenito usmiljenje gozdu, živalim, skratka vsej naravi. Še več! Dal bi, da bi se golobica spočila za nove napore. Ne bi ji bilo treba umreti. Tudi nam ni treba umreti, ko se žrtvujemo. Pomembno je, da delamo, da letimo in da nosimo, pa čeprav le nekaj kapljic vode, ki jih bomo odvrgli na ogenj, pogasili žejo in prinesli upanje tistim, ki so ga izgubili. Važno je, da smo lahko golobice, ko pa je na svetu toliko tako različnih požarov.
Že na začetku vemo, da ne moremo pogasiti požara. Toda to za nas ne sme biti izgovor, da obrnemo hrbet in pustimo da gozd gori. Naša dolžnost je, da prispevamo vsaj nekaj kapljic vode. Zakaj pa, če ni nobene koristi? Zato, ker je to zelo koristno in ima velik pomen. Naš napor ljudem govori, da je še vedno nekdo, ki ga skrbi goreči gozd, da je nekdo, ki bo govoril, tudi če vsi molčijo. Taki ljudje dajejo misliti in vzbujajo vest množici ter pričajo pred vsemi tistimi, ki brezbrižno gledajo let bele golobice proti rdečim zubljem gozdnega požara.
Vztrajati, da bi prinašali upanje
Pripoved ima še globlji življenjski pomen, ker odvrača od zgrešene miselnosti, da nujno moramo doseči »vidne sadove«, da bi sebi in drugim dokazali, da je naše delo nekaj vredno in da je naše življenje smiselno.
- Menim, da je najvažnejši nauk zgodbe – žal se ta lahko prehitro izgubi zaradi žalostne smrti golobice – ta, da moramo delati in se truditi tudi takrat, ko naše prizadevanje ne rodi »vidnih sadov«.
Zato bi raje videl, da bi golobica ostala živa. Ne bi bil potreben njen žalosten konec, da bi poudarili ta nauk. Nasprotno potrebujemo vedno nove lete, ob katerih se navdihujemo. Pustimo, da golobica živi in da bo letela k drugim požarom ter usmerjala naš pogled kvišku in bo učila še druge ljudi. Dokler so golobice, ki bodo letale po nebu – pa naj bodo modre, rdeče ali sive - tako dolgo bo na svetu upanje.
B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 78-79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
