Lepotica in zver

Pripoved je znana, zato je dovolj, da jo za razumevanje njenega preprostega, a bogatega sporočila, samo na kratko obnovimo.

Neki trgovec je imel zelo lepo hčerko. Oče se je odpravil na pot, da bi poživil svoje trgovanje, ki je v zadnjem času rahlo upadlo. Na potovanju se je izgubil v gozdu. Prišel je do zapuščenega dvorca, kjer je našel pogrnjeno mizo, pri kateri je jedel, pripravljeno spalnico, kjer je prespal, in lep vrt, v katerem je utrgal veliko vrtnico, da bi jo odnesel hčerki. Komaj jo je utrgal, se je pred njim pojavila zver, ki mu je z renčečim glasom dejala: “Jaz sem zver in vse to pripada meni. Ne moti me, da si jedel pri moji mizi in spal v moji sobi, ne morem pa ti odpustiti, da si na mojem vrtu utrgal rožo. Zato moraš umreti.”
Trgovec je prosil le to, da bi se šel poslovit od hčerke, ta pa se je odločila, da gre v gozd in se pošasti ponudi namesto očeta.
Na veliko začudenje zver hčerki ni izkrivila niti lasu, nasprotno, zelo lepo je ravnala z njo. Nudila ji je vse udobje, da je v palači zelo prijetno živela. Še več! Pošast je nekega dne prosila dekle, da bi se z njo poročila in jo ljubila tako, kot ona ljubi njo.
V prvem trenutku je dekle v sebi čutilo velik odpor, a se je kmalu zavedla, da ima zver
kljub grdi zunanjosti čuteče srce in da je z njo zelo prijazna. Končno je sprejela ponudbo pošasti in jo z velikim odporom poljubila. V tistem trenutku se je zver spremenila v prečudovitega kraljeviča, ki je lepotici razložil, da je bil uročen in tega ga je lahko rešil le poljub lepe deklice. Srečnemu dogodku je sledila vesela poroka in novoporočenca sta dolgo srečno živela.

V pravljicah so gozdovi polni kraljevičev, ki so se spremenili v ostudne živali in v boleči osamljenosti in odrinjenosti čakale na prijaznost izgubljenega dekleta, da bi jih spremenila v njihovo prvotno stanje s pomočjo “čarovnije” ljubezni, ki spremeni vsako stvar.
Speča lepotica čaka sto let v gradu, ki ga je preraslo trnje, na dobrega kraljeviča, ki jo bi poljubil in prebudil njeno lepoto. Prva pravljica, ki sta jo napisala brata Grim, je Žabji kralj, ki nam podaja podobno sporočilo.

Neka kraljičina je izgubila zlato kroglo v vodnjaku. Žabec se je ponudil, da ji jo vrne, če mu obljubi, da bo odslej stalno živela z njim. Kraljičina sprejme predlog. Toda komaj je dobila zlato kroglo, se je že začela delati, kakor da ni ničesar obljubila.
Vendar ji je žabec sledil in, brž ko je oče zvedel za dogovor, je prisilil hčerko, da drži dano besedo. Tako je žabec jedel z njo pri mizi, spal z njo v njeni postelji vse dokler ni sramežljiv poljub v njem razodel skritega kraljeviča. In že so zapeli zvonovi, ki so vabili h kraljevi poroki.

Ljubezen razodene skrito lepoto. Poljub osvobodi človeka. Ko človek odkrije, da ga cenijo in spoštujejo, začne rasti. To ga spodbudi, da začne vrednotiti samega sebe ter zasije v vsej lepoti, ki jo premoreta njegovo telo in duša. Številni kraljeviči in kraljičine tavajo v začaranem gozdu in iščejo koga, ki bi jih poljubil ter bi tako odkrili sebe, se pravilno vrednotili in povrnili zaupanje ter samo-spoštovanje in pogum, da bi se pogledali v ogledalo ter odkrili svojo skrito lepoto in bi se pokazali pred svetom brez strahu in s polno močjo svoje enkratne osebnosti. Potrebujejo ljudi, ki jih bodo znali nežno in prijazno “poljubiti” v pravem trenutku. Pričakujoče ustnice kličejo po kraljevem poljubu, da bi potem zacvetele v kraljičin nasmeh.
Nič ljudem ne bolj pomaga rasti in se razvijati v polnokrvno osebnost in klen značaj, kot zavest, da so ljubljeni in spoštovani. V nas prebiva človek, ki želi biti ljubljen, ne glede na to, ali je v življenju uspešen ali neuspešen. Hrepeni po ljubezni, ne glede na to, kakšen je njegov zunanji videz ali okoliščine, v katerih živi. V srcu nosi željo, da ga ljudje, s katerimi živi, cenijo in ljubijo kot osebo, čaka na besedo ljubezni, da bi se odprl prijateljstvu in pokazal vse bogastvo, ki ga skriva v sebi in bi ostalo skrito, dokler ne bi bil deležen “poljuba”.
In če čakamo na poljub, ki nas bo prebudil, se moramo tudi naučiti, kako odkriti in prepoznati lepoto, ki se skriva v drugih pod različnimi maskami ter jim s svojim spoštovanjem in ljubeznijo pomagati, da bo zasijala v ljudeh, ki nosijo v sebi veliko vrednost, pokažejo pa je tako malo. Urok tolikih let lahko razbijemo, obraz lahko zažari in življenje se na novo začne. In pravljica ima spet srečen konec.
Pa še nekaj: nikoli ne pozabimo sebi in drugim povedati, da nas Bog vedno in brezpogojno ljubi.

Nič ljudem ne bolj pomaga rasti in se razvijati v polnokrvno osebnost in klen značaj, kot zavest, da so ljubljeni in spoštovani.

Ko človek odkrije, da ga cenijo in spoštujejo, začne rasti. To ga spodbudi, da začne vrednotitisamega sebe ter zasije v vsej lepoti, ki jo premoreta njegovo telo in duša.

Hvalite Gospoda, vsi narodi,
slavite ga, vsa ljudstva.
Zakaj silna je nad nami njegova dobrota,
Gospodova zvestoba traja na veke.
Ps 117

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 58-59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.