Ranljivi zmaj

Zmaji imajo na Kitajskem moč, da se spremenijo v katerokoli žival in se približajo človeku ali pa se mu izognejo, če se jim zdi, da je tako bolje. Velik zmaj, ki je imel zelo rad ljudi, se je spremenil v belo golobico, da bi jim bil blizu. V začetku se mu je zelo lepo godilo, ko je postopal po trgih, posedal na strehah hiš, gnezdil na pagodah in se hranil s tistim, kar so mu prijazni ljudje ponudili. To so bile zmajeve želje v golobji preobleki.
Dnevi so mirno tekli vse do takrat, ko se je zmaj v podobi goloba, nič hudega sluteč, približal skupini hudobnih otrok, ki so začeli metati kamenje vanj. Ubogi golob ni mogel verjeti svojim očem. Mislil je, da gre za napako, a kmalu je spoznal, da se otroci ne šalijo. En kamen ga je zadel v perut, zato je sklenil, da zbeži. Na njegovem belem perju se je pojavil krvav madež. Ko je zmaj to opazil, je spoznal, da je velikih težavah. Videl je, da se kri ne bo brž strdila in rana ne zacelila in da se rana ne bo zacelila ter se ne bo mogel takoj spremeniti v zmaja. To bi bilo možno narediti samo tedaj, ko bilo njegovo telo brez vsakršne poškodbe. Rana na peruti bi namreč lahko postala poškodba na zmajevi nogi. To pa se ne sme zgoditi, kajti zmaj mora biti popoln in brez kakršne koli napake. Postalo ga je zelo strah.
Želel je poleteti, a se ni mogel dvigniti s tal. Hitro je stekel po tleh in si pri tem pomagal s krilom, ki je bilo nepoškodovano, in upal, da bo ušel tako daleč, da ga kamni otrok ne bodo mogli več doseči. Toda kamni so bili hitrejši od njega. Nekaj kamnov ga je zadelo. Divje vpitje njegovih preganjalcev, ki so videli njegovo nemoč, mu je vzelo še zadnje upanje.
Tisti trenutek se je mož, ki je bil v bližini in je slišal kričanje nepričakovano pojavil na prizorišču. Brž je doumel za kaj gre. Golob se mu je zasmilil, nežno ga je vzel v roke. Spodil je dečke, ki so goloba kamenjali. Ko ga je prinesel domov, ga je začel zdraviti: očistil mu je perut, ga nahranil ter mu pripravil miren kotiček, kjer bo lahko lepo počival. Tako si je golob lepo opomogel.
Dobri človek je skrbel za goloba. Opazil je, da se golobu vrača moč. Rana se mu je zacelila, v peruti se je vrnila moč, v srce pa pogum. Spet je postal veliki zmaj, ki bi se lahko spremenil v prvotno obliko, kadarkoli bi hotel.
Toda navezal se je na človeka, ki mu je rešil življenje, na njegovo ženo in otroke, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolje skrbel za goloba, ga božal in ljubkoval. To je bilo za zmaja nekaj novega. Nikoli ni prej izkusil tako globoke in prisrčne ljubezni. Zelo nerad bi jih zapustil.
A zmaj ima tudi dolžnosti, ki se jim ne sme izogniti. Brž ko je družina, ki je skrbela za goloba, ugotovila, da je ozdravel, je sklenila, da ga spusti na svobodo, daleč od otrok, ki bi mu povzročali težave. Golob se je v vse večjih krogih dvigal više in više. Ljubeznivo se je oziral na svoje dobrotnike vse dokler se njegova podoba ni izgubila na nebu. Ko je bil tam, je veliki zmaj spet privzel svojo prvotno obliko, velikost in moč ter se obnašal kot prej.
In vsako leto se, približno ob istem času, zmaj znova spremeni v goloba, da bi hvaležno podoživel dni, ki jih je preživel v družini, zlasti pa njeno pozornost in ljubezen. Če se vam bo zgodilo, da boste videli belega goloba, ki ima na desnem krilu rdeče pero, vedite, da je to veliki zmaj, ki se vam bliža. Če ga boste prijazno pozdravili, boste deležni njegove naklonjenosti.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 111.

Biti ranljiv pomeni odpreti se ljubezni. Nemogoče je, da bi ljubili ogromnega zmaja, pokritega z luskami, s strašnimi kremplji, oboroženim repom, s tremi vrstami zob in z žrelom, iz katerega bruha ogenj in dim. Lažje je ljubiti belega goloba, celo lažje, potem ko so ga ranile človeške roke.
Biti ranljiv je odločilni korak do tega, da postanemo ljudje. Kdor se skriva v nepremagljivem oklepu, se osami od ljudi. Takih ljudi se lahko bojimo ali jih spoštujemo, nikoli pa ljubimo. Oddaljenost lahko sicer ustvari zavetišče za človeka, toda ta nikoli ne bo našel prostora zase v srcih drugih ljudi. Če se kdo hvali, da mu je vseeno, da je neobčutljiv za hvalo ali za grajo, da je sposoben živeti sam in ne potrebuje nikogar, ter je nad vsem, kar se dogaja, bo lahko mirno živel, nikoli pa ne bo izkusil prisrčnega človeškega življenja, ki bi bilo vredno tega imena.
Biti ranljiv pomeni živeti v tesnem stiku, pozabiti na ponos, spodbujati zaupanje, odreči se samozaverovanosti, objeti življenje. Znati ljubiti, pomeni znati krvaveti. Tvegati pomeni osvajati. Rana na peruti je škrlatna cena osebne zaupnosti. In zaklad je vreden te cene.
Biti ranljiv pomeni biti prijateljski. Dovolj je pregrad, oddaljenosti, obramb. Spoznanje, da sem lahko ranljiv, me povezuje z ljudmi. Ko priznam svojo krhkost, sporočam, da potrebujem druge in jih zaupno povabim, da vstopijo v moje življenje.

Biti ranljiv je povabilo k ljubezni. Prav zato je Bog prišel na svet.
Čeprav je bil Jezus Kristus v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 11 (2003), 38-39.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 111.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.