Veveričja družina

Kaj osrečuje družino?

V drevesni votlini je živela veveričja družina. Njihova hrana je bila preprosta, njihovo gnezdo revno, vendar so se razumeli med seboj in bili srečni.
Oče in mama sta ljubila otroke. Nekega dne je oče veveričjak rekel ženi: "Draga, ne veš kako slabo se počutim, ko gledam tebe in otroke, kako težko živite. V primerjavi z drugimi prebivalci gozda, ki imajo razkošna in udobna bivališča in hranijo svoje mladiče s sladkarijami, se čutim krivega, da sem slab mož in premalo skrben oče. Moram nekaj storiti."
Od tega dne je oče veveričjak začel zelo trdo delati. Pred zoro je šel v gozd nabirat razne sadeže, jedrca in zrna. Domov se je vračal pozno zvečer. Stalno si je ponavljal: "Moram to delati. Moram biti tako marljiv kot čebele. Moje gnezdo mora biti boljše kot orlovo."
Tako je nabiral in nabiral sadeže, jedrca in zrna. Svoji družini je želel nuditi najboljše.
Tudi njegovo življenje se je spremenilo. Uvrstil se je med najbogatejše prebivalce gozda. Oblačil se je kot kralj, a v globini svojega srca ni bil zadovoljen. Želel je imeti še več.
V njegovem razkošnem gnezdu so žena in otroci živeli v razkošju. Nikoli se niso imeli tako imenitno dobro. Njihovo prebivališče je bilo največje in najlepše daleč naokrog. Kljub temu so se mlade veverice počutile zelo osamljene. Nikoli niso mogle videti svojega očeta slišati njegovega glasu in ne čutiti topline njegovega dotika. Stalno je bil zunaj, da bi zbral še več dobrin.
Nekega dne je najmlajša veverička vprašala mamo: "Mama, kje je oči? Nikoli ga ni doma! Tako sami smo! Zakaj ne skrbi za nas?"
Veverica je obrnila svoj obraz stran in s solzami v očeh dejala: "Ne, ne! Oče nas ima zelo rad! Izredno težko dela, da bi nam priskrbel vedno boljšo hrano, vedno več imetja in boljše igrače. Želi nam samo vse najboljše."
"Toda, mama", so odgovorili vsi otroci, "mi želimo imeti očka. Njega želimo videti, slišati in se z njim igrati. Brez njega se počutimo sami, pogrešamo ga."
Ko je tistega večera prišel veveričjak domov, si veverica ni mogla kaj, da mu ne bi rekla: "Dragi, počutim se osamljena. Tudi otroci se počutijo same. Ne čutimo, da nas imaš rad in da skrbiš za nas. Potrebujemo tebe. Želimo tvoje ljubezni, zlasti otroci si je želijo. Ne potrebujemo več imetja ali več udobja, ampak tebe!"
Očetu besede niso ugajale. Jezen je začel vpiti: "Kaj? Kaj pa govoriš? Da te ne ljubim? Do onemoglosti delam za vas. Želim vam priskrbeti najboljšo hišo, najboljšo hrano najboljša oblačila. Vse najboljše in sedaj si upaš reči, da vas ne ljubim! Za koga pa vse to delam? Kako ste nehvaležni!" Veverica mu je mirno odgovorila: "Pa saj otroci ne potrebujejo velike hiše, ampak srečen dom! Saj nam ni za imetje, hrano, udobje. Jaz si želim moža, otroci pa očeta. Ali moreš reči, da naša srca niso lačna?"
Zbegan in jezen je oče odgovoril: "Pa kaj ženske res ničesar ne razumete? Vedno želite le ljubezen in vedno več ljubezni, pozornost in vedno več pozornosti. Kaj mislite, da v današnjem svetu lahko živimo samo od ljubezni in pozornosti? Rad bi vam priskrbel lepo prihodnost, varnost in brezskrbno življenje."
Prepir med možem in ženo je prebudil otroke. Tokrat je najmlajši lahko prvič videl očeta.
Največji mu je zašepetal: "Vidiš, ta človek trdo dela in nam je kupil vse, kar imamo."
In najmlajši mu je nedolžno zašepetal: "Daj, reci mu, naj nam kupi očka!".

ZA POGOVOR

Sta bili v veveričji družini na začetku zgodbe sreča in veselje? Je bila družina srečna na koncu zgodbe? Zakaj ta razlika? Zakaj se je veveričji oče tako spremenil? Zakaj je začel tako trdo delati? Kakšne so bile posledice njegovega ravnanja? Razloži, kaj je po tvoje srečen dom? Naštej njegove značilnosti. Kako naredimo naš dom srečen? Katere stvari za srečen dom niso tako pomembne? Katere stvari nas ovirajo pri ustvarjanju srečnega doma? Naštej jih! Kako nas ovirajo? Ali so naši sodobni domovi srečni? Je sreča v njih pravilo ali naključje? Ali lahko iz zgodbe o veveričji družini potegneš še druge zaključke? S katerimi mislimi je tebe obogatila?

Nekaj misli za razmišljanje

Dom - hiša
- Hiša je zgrajena iz stvari, dom pa ustvarijo ljudje.
- Hiša je lahko velika in razkošna, a hladna in negostoljubna.
- Ne potrebujemo bogatih ljudi, da bi ustvarili dom.
- Srečo ustvarijo lepe lastnosti in ne velikost hiše.

Kaj potrebujemo za srečen dom?
- Otroci potrebujejo ljubezen in sprejetost, ne pa samo udobje.
- Zakonci potrebujejo urejene odnose, ne pa razkošnih spalnic.
- Samo denar ne zadostuje. Z denarjem lahko napolnimo denarnico, ne pa srca.
- Za srečen dom je potreben čas, ki ga preživimo skupaj. Poiščimo čas drug za drugega.
- Navzočnost - ne pa odsotnost - staršev prinaša v dom srečo.

Nevarnosti in pasti
- Glejmo na visok standard življenja in ne na visok standard bivanja.
- Naj bo naša družina enkratna. Ne podlegajmo kalupom, povprečnosti ali splošni miselnosti.
- Ne dajmo se premamiti mitu velikega jutri. Naredimo naš danes lep in srečen.
- Vrednote potrošniške družbe so največji sovražniki srečnega doma. Naj nas ne zavede, da bi imeli vedno več (kot mati, oče, sin, hči), ampak bodimo vedno bolj(ši) (kot mati, oče, sin, hči...).

Kaj storiti in česa se obvarovati
- Ljubi, spoštuj in prisluhni otrokom in sozakoncu.
- Daj jim ljubezen, ne razkošja.
- Ustvari ozračje, da se bodo počutili varne. Ne uniči njihove današnje "čustvene varnosti" z brezobzirnim bojem za izgradnjo jutrišnje "gospodarske varnosti".
- Vzgajaj jih za svobodo in kritičnost do vrednot današnjega potrošniškega sveta.

RUSTJA, Božo. Veveričja družina. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2001, leto 37, št. 1, str. 36-37. (ilustracija Peter Škerl)
Zgodbe za pogovor. (zbral Božo Rustja). Ognjišče. 2005. (Zgodbe za dušo 4), str. 71-75.