Kmet in zajec

Nekega dne je zajec zelo hitro tekel in se zaletel v debelo drevo, ki je stalo sredi polja, ter si zlomil vrat in mrtev obležal v travi.
Kmet, ki je delal sredi polja in videl, kaj se je primerilo, je odložil motiko, legel pod drevo ter čakal, da bo pritekel še kakšen zajec. Ni ga bilo in vsi ljudje so se norčevali iz nespametnega kmeta.

Včasih smo tudi mi podobni zajcu v zgodbi. Tekamo sem ter tja in se ne zavedamo, da se lahko polomimo ob kakšnem od številnih dreves, ki stojijo vsak dan na naši poti. Včasih pa smo podobni kmetu in se uležemo pod drevo ter čakamo, da nam bodo zajci sami padali v naročje.
Nobena od omenjenih drž ni prava. Ko tekamo, moramo biti pazljivi, ko kopljemo na polju, pa ne smemo odložiti motike. Vsaka stvar ima svoj čas: žetev na polju lahko pričakujemo, pa tudi presenečenje, ki nam ga prinese zajec.
Učitelj s to zgodbo odgovarja tudi tistim, ki hitro odložijo motiko in tako zakopljejo talente.
Čeprav si moramo vzeti čas za počitek, je eno lenoba, drugo pa je potreba po počitku, da ne postanemo sužnji dela. Skrivnost življenja ni v stalnem delu, ampak v delu, ki je v skladju z naravnim ritmom polja in človeškega organizma, letnih časov, luninih men in sončne toplote.
Modrost srednje poti je velika življenjska zakonitost. To je tudi umirjen nauk nevsiljivega humorja te lepe prilike.

Pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji.. Zato je zemeljski napredek treba sicer skrbno razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za Božje kraljestvo. (CD 39,2)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 1 (2003), 38-40.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, ponatis 2009, 20-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..