Zaklad

Jurij je bil sedemdesetleten mož. Večji del svojega življenja je kot mornar preživel na širnih morjih. Zaradi tega si ni ustvaril lastnega doma. Nečak Robert ga je imel rad, zato ga je povabil, da bi starost preživel z njegovo družino: z ženo in petimi otroki. Tako je Jurij dobil dom, Robertova družina je v zameno dobila ‘domišljijska’ potovanja, ko je prisluhnila stričevemu pripovedovanju o njegovih zanimivih dogodivščinah.
Včasih je Roberta družinsko življenje utesnjevalo in je pomislil, kako bi bilo lepo brezskrbno potovati po svetu. To je povedal stricu Juriju.
Nekoč je stric Jurij pripovedoval o nekem oddaljenem kraju in omenil zemljevid z vrisanim mestom zakopanega zaklada. To je Robertu še bolj razvnelo domišljijo. Ko je čez nekaj let stric umrl, je Robert pregledal njegove stvari. Med njimi je bilo tudi pismo, naslovljeno nanj. V njem je bil tudi zemljevid. Nečaku je močno bilo srce in roke so se mu tresle, ko je odpiral pismo, prepričan, da bo odkril, kje leži tisti zaklad. Končno je odkril kraj: to je bil njegov dom, kjer živi sedaj! Stric Jurij mu je res zapustil zaklad: Robert je spoznal, da je ta zaklad njegov dom, njegova družina.

Dom ustvarjamo z medsebojno pozornostjo in predanostjo. Koliko se trudimo, da bi naša družina postala zaklad?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2017), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.